Matjaž MerljakMatjaž Merljak
Mark GazvodaMark Gazvoda
Petra StoparPetra Stopar
Helena Jaklitsch (foto: ARO)
Helena Jaklitsch

Strast za oblast

| 09.10.2013, 14:42 Jože Bartolj

Strast za oblast je najgrša strast, nam je v nedeljo zvečer razlagal »oče naroda« Janez Stanovnik, potem pa dodal, da morajo oblastniki služiti in ne vladati narodu. Da, nacionalna televizija nam je v najbolj gledanem času, to je v nedeljo zvečer, zavrtela oddajo, ki jo je sofinanciralo Ministrstvo za kulturo in ki je govorila o Janezu Stanovniku kot – vsaj tako naslov oddaje – o očetu naroda.

Ko sem poslušala hreščečega starčka, ki nam je razlagal o ekonomskih zakonitostih, pa o času med vojno in naši osamosvojitvi, o zaslugah OF za našo samostojno državo ter o pomiritvi v našem narodu, sem se nehote spomnila besed ameriškega veleposlanika ob nastopu Stanovnika v Dražgošah: “To je svobodna država, lahko reče, kar hoče, ne zamerimo mu. Pred 70 leti je bil junak, danes je že star mož. Mislim, da ni primerno, da ga kritiziramo. Seveda se ne strinjamo, vendar nič hudega.« Se strinjam, ni primerno, da bi ga kritizirala, ker živi v svojem namišljenem svetu, narobe pa bi bilo, če bi pustila, da ta njegov svet, zgrajen na manipulaciji in potvarjanju, še naprej tvori (izkrivljeno) zgodovino našega naroda.

Oče naroda

Novinarka ga je tako v oddaji med drugim spraševala, od kod njegov naziv »oče naroda«. Vprašanje se mi je zdelo čisto na mestu, ker tega tudi jaz ne vem. Njegov odgovor je bil popolnoma nejasen, očitno naj bi se ta »časten« naslov navezoval predvsem na njegovo predsedovanje Socialistični Republiki Sloveniji pred časom osamosvojitve. Ker v resnici skozi celotno oddajo nisem mogla ugotoviti, s katerimi dejanji in ravnanji naj bi si pravzaprav zaslužil ta naziv, se mi zdi več kot verjetno, da si ga je podelil kar sam, oz. so mu ga podelili tisti, katerih glavna strast je prav oblast. Oblast, ki so si jo na najbolj krvav način vzeli po vojni in je niso izpustili iz rok vse do danes. Oblast, ki že 70 let »ustvarja« svojo mitološko zgodovino zato, da bi se ohranila na oblasti. Težko si namreč predstavljam, da bi bil lahko oče (slovenskega) naroda nekdo, ki je še leta 1990 trdil, da bi bila slovenska osamosvojitev samomor. To je skušal kasneje malce omiliti z besedami, da to ne bi bil samomor, ampak je bila »verjetno napaka«, saj je bila Jugoslavija naša skupna domovina, ki bi lahko »obstajala še danes«, če bi le bila postavljena malo bolj kot mehka konfederacija. Prav tako si težko predstavljam, da bi bil lahko oče naroda nekdo, ki je vse svoje življenje živel na račun številnih privilegijev in jih je ohranil vse do danes. Po mojem prepričanju je oče naroda lahko le nekdo, na katerega so njegovi »sinovi in hčere« ponosni in se z njim in z njegovimi ravnanji poistovetijo. Vendar si težko predstavljam, da bi se številni brezposelni in tisti z minimalnimi plačami in tisti na pragu revščine lahko poistovetili z nekom, ki ob 7.000 evrov pokojnine živi v varovanem stanovanju v centru Ljubljane, za katerega plačuje okoli 30 evrov najemnine. Ali pa tisti, ki ne morejo dobiti ugodnih kreditov za nakup človeka vrednega doma, medtem ko si je »oče naroda« po Jazbinškovem zakonu s priznanim 60 % popustom v elitnem delu mesta kupil stanovanje, ki mu je bilo dodeljeno leta 1985 kot takratnemu funkcionarju in je bilo del skupne družbene lastnine. Verjetno tudi njegovima dvema otrokoma, ki sta zaposlena kot profesorja na univerzi, ni bilo potrebno poslati več sto prošenj za to, da sta, tako kot mnogi otroci partijskih funkcionarjev, dobila ugledno službo. Še bi lahko naštevala, vendar najbrž ni potrebno. Že iz napisanega je jasno, da je s podelitvijo naziva »oče naroda« Janezu Stanovniku nekaj hudo narobe, saj mu je bilo za slovensko suverenost in samostojnost ob vsem njegovem delovanju bolj malo mar. Pa čeprav mu je leta 2002 tedanji predsednik podelil celo zlati red za zasluge pri uveljavljanju suverenosti Republike Slovenije. Verjetno bolj zato, da bi razvrednotil trud in napor pomladnih strank pri naši osamosvojitvi.

Suverenost Slovenije brez suverenosti

Ta konec tedna smo lahko gledali še eno mitološko zgodbo, ki se je dopolnjevala z zgoraj omenjeno oddajo. Na nacionalni televiziji smo lahko v živo spremljali prenos proslave ob 70-obletnici Kočevskega zbora odposlancev slovenskega naroda, kjer so ob začetku proslave povedali, da so bili »poslanci izvoljeni na splošnih in javnih volitvah« in da je to predstavljal »prvi slovenski parlament«. Glavni govorec ter nekdanji predsedujoči Zboru odposlancev pa je v tem videl celo »prelomno državotvorno dejanje slovenskega naroda med drugo svetovno vojno, ki je omogočilo uzakonitev suverenosti slovenskega naroda in položilo temelje njegove državnosti.« Daleč od resnice, kot vse, česar so se komunisti in njihovi najzvestejši med vojno in po njej dotaknili. Besede komunistov, ki so že med vojno popolnoma monopolizirali oblast, so bile zgolj všečne floskule, s katerimi so želeli prepričati slovenski narod, da njihov boj nikakor ni boj za oblast, temveč za osamosvojitev. O tem, kaj se je zgodilo s tistimi, ki so spregledali njihovo igro oziroma njihove laži, smo lahko poslušali včeraj na spominski slovesnosti v Teharjih, kjer ležijo pobiti domobranci ter številne druge žrtve povojnega partizanskega nasilja. Želela bi si, da bi nacionalna televizija enkrat v živo prenašala tudi dogodek, ki ga z vsem spoštovanjem in pieteto organizira zamolčana stran.

Ni, ni pravljice

Ob napisanem bi mi upravičeno lahko očitali, da v teh časih ni bistvena naša preteklost, temveč da bi se morala ukvarjati z našo sedanjostjo, zaznamovano z gospodarsko, finančno, predvsem pa bivanjsko krizo, in bližnjo prihodnostjo, ki nam grozi s prihodom Trojke. Se strinjam. Ampak kako naj to storim, ko pa se s tem ne ukvarjajo niti tisti, ki bi se vsaj po »službeni« dolžnosti morali? Še huje. Prav ti se, namesto da bi iskali rešitve za izhod iz krize, pospešeno usmerjajo v preteklost, v ponovno obujanje njene »pravljične mitologije« kot je dejal govornik na letošnji slovesnosti v Teharjih. Saj jih razumem – v tej pravljični mitologiji so prišli na oblast in samo v njej zmorejo utemeljiti svojo pravico do mesta, ki so si ga na najbolj surov način vzeli. Toda to razumevanje me še ne odvezuje odkrivati po resnici in pravici bedo Potemkinovih vasi naše polpreteklosti. In oddaja o očetu naroda in spominjanje na 70 letnico Kočevskega zbora sta že dve taki vasi.

Več komentarjev na Casnik.si

Karin Kanc, je v letu 2024 izbrana za naj diabetičarko (photo: Jure Makovec) Karin Kanc, je v letu 2024 izbrana za naj diabetičarko (photo: Jure Makovec)

Kako in kaj jesti

Z dr. Karin Kanc, doktorico medicine, specialistko interne medicine, iz zasebne ordinacije Jazindiabetes, tudi integrativno psihoterapevtko, smo ob Svetovnem dnevu sledkorne bolezni, ob Tednu ...