Marjan BuničMarjan Bunič
Andrej NovljanAndrej Novljan
Tone GorjupTone Gorjup
Tanja Dominko (foto: Izidor Šček)
Tanja Dominko | (foto: Izidor Šček)

Idoli današnjega časa

Komentarji | 04.10.2013, 14:32 Tanja Dominko

V stranki z najbolj pozitivnim imenom se te dni bije boj med starimi in novimi silami. Med atom in mamo, kot je slikovito opisal dilemo eden od poslancev. Ata predstavlja čas nastanka stranke, v katero se je zlilo razočarano članstvo iz končnice prvenstva izpadlih strank, pa tudi nekaj imen iz apolitičnih vod, ki so tja zašli bodisi zaradi prijaznega nasmeška ali prijazne obljube, da je bolje pri koritu kot v kotu.

Mama predstavlja čas, ko je šlo vse narobe, ko je ata povsem zašel s poti svojega tradicionalnega nasmeška in skušal z najstniško trmo uveljaviti svojo voljo, pa ni šlo, ja, takrat je morala vstopiti mama. Kot vse mame, ki vedo, da je delo ne glede na okoliščine treba opraviti in voz poriniti naprej, čeprav so kolesa precej nalomljena in je breg precej strm. Mama se po mamasto ni pustila prepričati, da je zadeva neizvedljiva, zagrizla je v delo in nekako v javnosti ustvarila vtis, da bo zmogla, da voz povsem obvlada, da bo prtljago varno spravila na cilj. A nekje na sredini hriba, kot da ne bi imela skrbi že dovolj, ji hoče vajeti znova prevzeti ata. Pa ne da bi jih po kavalirsko prevzel, to pač ne gre, vrgel bi jo rad dol z voza in se ob tem še vedno prijetno smehljal. Mislil je pač, da je mama malce utrujena in da bi ji počitek dobro del. Da ima tako ali tako še drug voz, ki ga je treba riniti in da obeh ne zmore. Toda šment, mama se upre. Ona je pač vzgajana v modernih časih, kjer vlada enakopravnost. Atu ni pripravljena le kimati, pač pa se bosta pomerila, kdo je voz doslej bolje rinil. Toda kaj ko se vsi, ki so se na njem vozili, bojijo, da ne bi voz zgrmel v prepad. Pravijo, da bodo šli raje peš, bojijo se zase in za voz, kakopak. Fronta med mamo in atom pa ostaja.

Kdo je vaš idol, gospe in gospodje? Ata ali mama? Nihče od njiju? Morda tisti, ki ob vozu stojijo in čakajo, da bo zgrmel v prepad? Ali tisti, ki dajejo koristne napotke, da je vsa stvar v demokraciji, da se je treba pač dogovoriti in bo pot spet postala varna. Ali bi zamenjali šoferja, konje, voz, njegove potnike in še gledalce? Verjetno vas je največ slednjih. In vas povsem razumem. Le da so v resnici stvari precej bolj zapletene kot pa v kakšni zgodbi, ki jo takole spesnimo s tipkanjem po tipkovnici. In odgovora, katera rešitev za voz bi bila boljša, ne premorem niti sama. Kajti poštenih ljudi in takih, ki bi delali izključno v dobro države, prav nič ali zelo malo pa v svojo korist, ne vidim prav veliko. Če pa jih že vidim, pa zagledam drug problem. Taki ljudje v očeh javnosti ne veljajo kaj dosti. Javnost s svojimi glasovi na volitvah najbolj nagradi močne osebnosti, ki imajo v svoji preteklosti kaj pokazati. Kaj je to, niso prav izbirčni, za njimi mora pač stati neka dobra „zgodba“. Dobra v narekovajih, seveda. Zgodba, ki jo dobro trži ata v naši zgodbi, je polna denarja. Njen začetek je preprost- iz malega zraste veliko. Iz študenta zraste menedžer. Iz malo denarja zraste veliko denarja. Iz nezazidljivega zraste zazidljivo zemljišče. Iz travnikov zrastejo stavbe. Kako, na kakšen način, s kakšnimi žrtvami, s koliko solzami in populjenimi lasmi in žulji na drugi strani, to ni pomembno. Pomemben je izkupiček, pomembni so milijoni, čeprav s posojili in visokimi izrednimi limiti ter hipotekami. In čeprav s sodnimi postopki, sumi goljufij, negativnimi zgodbami pri mladem rodu. V očeh mnogih je ata iz najbolj pozitivne stranke idol. Idol našega časa, kako na hitro obogateti.

Kaj bo ob njem neka gospa, ki je služila kruh kot profesorica, kot županja, evropska poslanka, kot mati in prostovoljna sodelavka gledališča. Njena govorica je drugačna- delati je treba pošteno. Ta govorica vsebuje dve sporočili, ki množicam ne dišita- delo in poštenje. Njena govorica vsebuje tudi svetopisemske izreke, s čimer odpadejo še tiste precej zajetne množice, ki so do Cerkve sovražne. Kajti mnogo takih, ki se z njo strinjajo, politika odbija. V Sloveniji je namreč politična apatija precej razširjen pojav. In zato so politiki prisiljeni pojavljati se tudi v povsem apolitičnih krogih. To ata obvlada. Pride na vsako pomembnejšo športno tekmo, druži se s kulturniki, čeprav jih ne razume najbolje, podpira džamijo in še vse kaj drugega, veselo se rokuje in smehlja ter na veliko pozdravlja celo vse slovensko govoreče turiste, ki jih je denimo srečal poleti, ko je nevempokakšnem ključu zahajal na javno plažo v hrvaški Zambratiji.

On je preprosto prisoten povsod, hkrati pa poskrbi, da ga mediji pri tem kot po naključju fotografirajo. Vedno nasmejan in pozitiven. Na drugi strani pa imamo gospoda, ki mu mediji še zdaleč niso tako naklonjeni. Ker se mu zdijo nebodigatreba. Ker vsi delajo slabo, so neumni in neuki. Ki jih na kratko odslovi, če se le da. A pozablja, da so mediji ključ do volivcev. In da to niso deklice na klic, pač pa so, kar pač so. Ljudje s človeškimi lastnostmi, ki se zelo dobro odzivajo na prijaznost, kar smo lahko srečali tudi pri vladanju gospoda Pahorja.

In prav res nisem optimist. Razen če ne preklopim na televizijski kanal, ki mi prav danes prenaša dogajanje iz Assisija. Tam pa kot da bi bil drug svet. Papež Frančišek nam je bil poslan v ta čas kot prinašalec upanja. Prav res. Nekdo, ki ne obišče bolnih zato, ker bi bil to čas predvolilne kampanje, nekdo ki se ne rokuje z ubogimi zato, ker računa na njihovo podporo, nekdo, ki ne obžaluje grehov svojih bratov v duhovništvu zato, ker to od njega pričakujemo in ker ga kamere snemajo. Nekdo, ki se ne pogovarja z novinarji zato, da bodo o njem širili dober glas. Papež Frančišek je lahko idol našega časa. Ker se skloni k najbolj ubogemu, ker poljubi najšibkejšega, ker ga boli srce za vse krivice in trpljenje. A kljub temu ne izgubi volje prinašati vsem veselega Kristusovega oznanila. In ne odneha ter ne molči o temnih plateh naše Cerkve, se ne spreneveda, da je pred domačim pragom pometeno, ampak o tem odkrito spregovori. Odkrito si prizadeva, da bo prihodnost Cerkve svetlejša, da bodo duhovniki spet bližje ljudem, in ne nekdo na prestolu; da bodo mladi spet začutili Kristusovo bližino in ponotranjili njegovo prijateljstvo. Papež Frančišek, potrebujemo te bolj kot kdaj prej. Razsvetli tudi našo cerkev, da se bo znala otresti vseh malikov in svobodno zadihati, da bo znala prisluhniti modrim, čeravno ne bodo v puščico metali bogastva, da bo znala gledati naprej in počistiti za nazaj. In naj te dobro poslušajo tudi slovenski politiki. Da bo morda na prihodnjih volitvah lažje odločati. In odločiti prav.

Komentarji, Komentar tedna
Škof Jamnik je obiskal Ljubhospic (photo: s. Emanuela Žerdin) Škof Jamnik je obiskal Ljubhospic (photo: s. Emanuela Žerdin)

Sveti večer v Ljubhospicu in v domu za ostarele

Na sveti večer je škof Jamnik maševal v domu starejših v Štepanji vasi. Ob 20. uri pa je bila polnočnica v hospicu v Ljubljani, kjer ekipa zaposlenih in prostovoljcev oblikuje lepo praznovanje za ...

Svetlana in Arif Sulejmanovič (photo: osebni arhiv AS) Svetlana in Arif Sulejmanovič (photo: osebni arhiv AS)

Drži me za roko, ko bom odhajala

Našega decembrskega gosta in letošnjega jubilanta, ki mu tako na videz kot po živahnosti duha zlahka prisodimo četrtino let manj, že od majhnih nog spremlja sprejemanje različnosti in Božjih ...