Molimo za mir

Komentar tedna | 27.09.2013, 14:26 Marta Jerebič

Mesec september se je začel s pozivom papeža Frančiška k molitvi in postu za mir v Siriji in na Bližnjem vzhodu. Vabilo ni bilo namenjeno samo katoličanom, ampak vsem kristjanom in tudi ljudem dobre volje po vsem svetu.

V soboto, 7. septembra, se je na Trgu svetega Petra v Vatikanu zbralo okoli 100.000 ljudi in skupaj s papežem vztrajalo v štiriurnem molitvenem bdenju. Odzvala se je vsa vesoljna Cerkev, škofovske konference po svetu, redovne skupnosti in cerkvena gibanja, druge krščanske skupnosti; papeževo pobudo je pozitivno sprejel tudi nekrščanski svet. Res lahko pritrdimo, da je 7. septembra ves svet bil povezan v iskreni in goreči prošnji k Bogu: »Poslušaj Gospod naš glas, ko te prosimo, da v srca vseh ljudi vdihneš modrost miru, moč pravičnosti in veselje prijateljstva.« To je bil skupen krik velike človeške družine po miru. Bil je krik, da hočemo svet miru, da hočemo biti možje in žene miru.

Takšna vrsta dela za mir, ki obsega post in molitev in to na svetovni ravni, si v naših medijih ni mogla utreti poti med dnevne novice, kaj šele da bi rimskokatoliška Cerkev bila pozitivno ovrednotena in bi se ji priznalo prizadevanja za mir v svetu. Kljub temu se je nekaj premaknilo v toku zgodovine in situacija glede Sirije se je zasukala stran od tiste, v katero smo se bali, da drvi svet.

Papež Frančišek je Cerkev pozval k molitvi za mir tudi na svetovni dan miru, in sicer 21. septembra, ki ga je pred 12. leti razglasila Generalna skupščina Združenih narodov. Sveti oče je dejal: »Katoličane po vsem svetu vabim, da se pridružijo ostalim kristjanom in še naprej prosijo Boga za dar miru na najbolj nemirnih krajih našega planeta. Da bi lahko mir, Jezusov dar, vedno prebival v naših srcih ter podpiral namene in dejanja odgovornih v državah in vseh ljudi dobre volje.« In katoličani smo se ponovno odzvali in aktivno sodelovali pri izgradnji miru in pravičnosti.

Na prireditvi ob svetovnem dnevu miru na Cerju, torej 21. septembra, je bil slavnostni govornik predsednik republike Borut Pahor. Opozarjal je, da za trajen svetovni mir ni nobenih zagotovil, da mir ni samoumeven in da si je zanj potrebno aktivno prizadevati. S predsednikovo trditvijo se seveda strinjam. Res si je treba aktivno prizadevati za mir. Mir se začenja v človekovem srcu, v mojem odnosu z najbližjimi, v družini, v skupnosti, kjer živim in delam. Tu si lahko aktivno prizadevamo za mir. Samo pomislimo, koliko je vojn v našem življenju, v medosebnih odnosih in tu je naša prva odgovornost, dolžnost in poklicanost, da gradimo mir.

Moti pa me neka druga Pahorjeva izjava, ker pač ni resnična: »V Sloveniji so sicer precej redke prireditve, ki bi v ospredje postavljale pomen svetovnega miru. Ta, tu na Cerju je zato toliko bolj pomembna, zlasti ker dobiva žlahtnost tradicionalnosti.«

V Sloveniji namreč prireditve, ki v ospredje postavljajo pomen svetovnega miru, nikakor niso redke. Omejil se bom samo na Duha Assisija, ki ga je začel papež Janez Pavel II., in sicer 27. oktobra 1986 v Assisiju. Iz tega molitvenega srečanja, ki so se ga udeležili voditelji krščanskih verstev in svetovnih religij in molili za mir v svetu, se je razvilo svetovno molitveno gibanje za mir ter je pognalo svoje korenine po vseh deželah sveta. Tudi v Sloveniji. Frančiškovi bratje in sestre v naši domovini že 27 let zvesto negujemo molitev za mir, pravičnost in ohranitev stvarstva v Duhu Assisija. Veličino in moč tej molitvi pa dajejo vsakoletni študijski dnevi, delovni tabori v Sloveniji in tujini ter spremljajoče prireditve »Podaj mi Roko«, ki napolnjujejo ulice naših mest od Maribora, Ptuja, Celja, Ljubljane do Vipavskega Križa in še kje. Duh Assisija ni nekaj, kar se je zgodilo davnega leta 1986, ampak je stalno dogajanje, obnavljanje ter prižiganje luči pri delu za mir na svetu.

Naj bo jasno: Duh Assisija ni star »samo« 27 let, 27 let je staro molitveno srečanje za mir. Duh Assisija se je namreč začel že s sv. Frančiškom, njegovi sinovi pa so ga ponesli po vsem svetu. Sv. Frančišek ga je ponesel k sultanu; sv. Anton Padovanski v Afriko; sv. Bonaventura, sv. Tomaž Čelano, bl. Janez Duns Skot in drugi so ga ponesli po Evropi; spet drugi bratje v Ameriko in Oceanijo.

Tudi v Sloveniji smo iskali nove pobude, da bi še bolje udejanjali prizadevanje za mir v svetu. Že pred 15. leti smo sprejeli sklep, da vsakega 27. v mesecu na poseben način molimo in delamo za mir. Vsak 27. v mesecu je tako postal spominski dan Duh Assisija. Tudi na današnji dan, 27. septembra, povsod po Sloveniji, kjer delujemo Frančiškovi bratje in sestre, na poseben način molimo za mir. Da se je Duh Assisija ohranil vse v današnje dni, je tudi na svetovni ravni nekaj posebnega. Prireditve, ki v ospredje postavljajo pomen svetovnega miru, v Sloveniji torej nikakor niso redkost. Ravno nasprotno: v primerjavi s tistimi letnimi, so vsaj med katoličani precej pogoste, številčne in stalne, da niti ne omenjam vseh naših tihih molitev in žrtev. Delo za mir ostaja torej živo in katoličani nedvomno smo aktivni na tem področju.

Delo za mir ni utopija, ampak je poklicanost in blagoslov. Kot dar smo ga prejeli od Jezusa: »Svoj mir vam dajem.« Naša odgovornost in dolžnost pa je, da ga ohranjamo, gojimo, si zanj prizadevamo. Za mir so pomembna, »naša dela ljubezni,« kot je dejala Mati Terezija iz Kalkute. »Izvršujmo jih z ljubeznijo, z vedno večjo učinkovitostjo; vsak na svoj način v svojem vsakdanjem življenju.«