Pogled iz Lampeduse: Bodi(mo) svetilnik!

| 21.09.2013, 18:48 Matjaž Merljak

V septembrski oddaji Gradimo odprto družbo smo objavili aktualen komentar z begunsko tematiko, ki ga je napisal, direktor Jezuitskega združenja za begunce Slovenije, p. dr. Robin Schweiger. Komentar je nastal ob obisku papeža Frančiška na Lampedusi in pretekli teden v Centru Astalli v Rimu, kjer se je srečal z begunci, prosilci za mednarodno zaščito ter s prostovoljci, ki delujejo v tem Centru.

Papež Frančišek že od začetka svojega pontifikata – začel ga je 13. marca 2013 – izraža posebno skrb za priseljence in begunce in vse, ki so preganjani in izkoriščani. S pozivom za rešitev njihovih težav, se je obrnil na papeški svet za pastoralo migrantov in potujočih, ki je imel v začetku meseca junija v Rimu plenarno zasedanje. Udeležence zasedanja je pozval, naj pomagajo in vlivajo upanje priseljencem, beguncem in žrtvam trgovine z ljudmi ter vsem, ki so se znašli v stiski. Srečanja s papežem Frančiškom se je udeležil tudi p. Peter Balleis direktor Mednarodnega Jezuitskega združenja za begunce s sedežem v Rimu. Sveti oče je na tem srečanju dejal: "Tudi mi kot Cerkev ne pozabimo, da ko negujemo rane beguncev, prebežnikov in žrtev trgovine z ljudmi, uresničujemo Jezusovo zapoved ljubezni, ki nam jo je pustil, ko se je identificiral s tujcem, trpečim, z vsemi nedolžnimi žrtvami nasilja in izkoriščanja".

Papež je tudi spodbudil vlade in zakonodajalce rekoč: "Vabim vse vlade in zakonodajalce v vsej mednarodni skupnosti, naj k resničnosti ljudi, ki so prisilno preseljeni, pristopijo z učinkovitimi pobudami in novimi pristopi, da bi zaščitili njihovo dostojanstvo, izboljšali njihove življenjske pogoje in se spoprijeli z izzivi, ki izhajajo iz novih oblik preganjanja, zatiranja in suženjstva. Gre za človeške osebe, ki potrebujejo solidarnost in pomoč, potrebujejo hitro ukrepanje, a potrebujejo tudi in predvsem razumevanje in dobroto«.

Lampedusa: kraj smrti in upanja

Svoje besede in geste solidarnosti z ubogimi je papež še poglobil z obiskom Lampeduse, ki je italijanski otok južno od Sicilije. Otok je v zadnjih letih znan, da vsako leto na tisoče in tisoče ljudi prihaja v čolnih iz severne Afrike, da bi v Italiji zaprosili za mednarodno zatočišče in iskali boljših pogojev za življenje. Čeprav razdalja med Italijo in Severnoafriškimi deželami ni velika, je bila za mnoge ljudi ta pot tudi tragična, saj so mnogi utonili v Sredozemskem morju. Ne vemo točnega števila umrlih, a mnoge nevladne organizacije poročajo o več kot 20.000 umrlih, od kar so Afričani in Arabci začeli množično zapuščati afriške dežele.

Prav otok Lampedusa si je izbral papež Frančišek za svoje prvo (!) potovanje izven Vatikana in sicer v ponedeljek, 8. julija 2013. Lahko bi obiskal kakšno italijansko romarsko središče ali kateri bolj pomemben kraj v očeh mnogih, a si je izbral ta mali otok, da bi prinesel besedo upanja in tolažbe ter izrazil solidarnost s tistimi, ki so zapustili svoje domove v želji bo boljšem in predvsem varnejšem življenju. S tem preprostim obiskom je potrkal na vest mnogim, saj ta otok predstavlja za mnoge upanje, a za mnoge tudi smrt. Vrgel je cvetni venec v morje za vse, ki so umrli in se srečal s pribežniki, ki so pred njim prišli na otok. Preživeli so svoje izkušnje delili tudi s papežem. Eden izmed njih ga je nagovoril s temi besedami: »Tukaj smo, ker smo zapustili svoje dežele iz političnih in ekonomskih razlogov. Marsikaj smo prestali, da smo prišli sem. Ugrabili so nas trgovci z ljudmi. Veliko smo pretrpeli. Potrebujemo vašo pomoč, sveti oče. Potrebujemo pomoč drugih držav.«

Sveti oče je ob obisku otoka tudi daroval mašo kot spokorno bogoslužje, pri katerem so bili prisotni tako katoličani kot muslimani. V svojem nagovoru je potrkal na vest vsem s tem vprašanjem: Kje je kri tvojega brata? Prosil je Gospoda, da »izbriše, kar je ostalo Herodovega tudi v našem srcu«. Prosil je »za milost joka nad našo brezbrižnostjo, joka nad krutostjo v svetu, v nas in tudi v tistih, ki v brezimnosti sprejemajo socialno ekonomske odločitve, ki tlakujejo pot v tovrstne drame«.

Center Astalli: kraj služenja v srcu Rima

V torek, 10. septembra 2013 popoldne, je papež Frančišek obiskal jezuitski Center Astalli, ki v Rimu skrbi za begunce, prosilce za mednarodno zaščito ter nedokumentirane tujce. Center Astalli je italijanski partner mednarodne mreže evropskega Jezuitskega združenja za begunce (JRS) s sedežem v Bruslju. Preden je papež vstopil v menzo je že pozdravil mnoge, ki so čakali na ulici – kot vsak dan – v vrsti na dnevni obrok. V menzi je pozdravil vse, ki so bili navzoči pri deljenju obroka. Z okoli dvajsetimi osebami se je tudi posebej srečal in se z njimi pogovarjal. 350 beguncev in 300 prostovoljcev pa se je zbralo v sosedni jezuitski cerkvi, da bi se srečali s papežem Frančiškom. Papeža so pozdravili predsednik Centra Astalli p. Giovanni la Manna, begunka Carol iz Sirije ter sudanski begunec Adam iz Darfurja.

Vsem zbranim je papež Frančišek povedal naslednje besede. »Vsakdo izmed vas, dragi prijatelji, nosi zgodbo življenja, ki nam govori o dramah vojne, sporih, pogosto povezanih z mednarodno politiko. Toda vsakdo izmed vas nosi predvsem človeško in versko bogastvo, bogastvo, ki ga je treba sprejeti in se ga ne bati.« Ne smemo se bati razlik, je poudaril papež. Bratstvo je tisto, kar nam pomaga odkrivati, da so v resnici bogastvo in dar za vse nas.

Papež je nato nadaljeval, da je potovanje beguncev do Rima pogosto težko, izčrpavajoče in tudi nasilno. Rim bi moral biti mesto, ki bi jim omogočilo ponovno najti človeško razsežnost, kjer bi se ponovno lahko nasmehnili. A kolikokrat so nasprotno prav te osebe prisiljene živeti v bednih razmerah, včasih tudi ponižujočih, brez možnosti, da ponovno začnejo dostojanstveno življenje in mislijo na novo prihodnost.

Papež Frančišek se je zato zahvalil vsem, ki tako kot Center Astalli skrbijo za sprejemanje teh oseb: »Imejte vedno živo upanje! Pomagajte ponovno najti zaupanje! Pokažite, da se s sprejemanjem in bratstvom lahko odpre okno v prihodnost, še več kot okno, vrata, in še več – še vedno se lahko ima prihodnost!«

Zatem je papež izpostavil tri besede, ki predstavljajo program dela za jezuite in njihove sodelavce, ki delajo z begunci, namreč, služiti, spremljati, zagovarjati. Svoj govor je zaključil z močnim apelom k solidarnosti ter sprejemanju in predlagal, da bi prazne samostane ne spreminjali v hotele in z njimi služili, ampak bi vrata odprli beguncem. Ob koncu srečanja, je papež še v isti cerkvi obiskal grob vrhovnega predstojnika p. Pedra Arrupe-ja, ki je leta 1980 ustanovil Jezuitsko združenje za begunce.

In mi v Sloveniji?

Ob dnevu begunca smo si zastavili vprašanje: ali imajo prosilci za mednarodno zaščito sploh možnost, da zaprosijo za zaščito v EU, katere del je tudi Slovenija? Ali vemo, da je skoraj nemogoče priti po legalni poti do evropskih meja in zaprositi za mednarodno zatočišče? Se dovolj zavedamo, kaj se dogaja onstran schengenskega prostora?

Gotovo je eden izmed večjih – če ne največji evropski problem – t.i. trdnjavska mentaliteta EU. Prav zaradi tega je vanjo težko vstopiti, ostaja pa obljubljena dežela za mnoge. Vendar ima vsak človek, ki zapusti svojo domovino zaradi preganjanja, pravico do zaščite in mora imeti vsaj možnost, da lahko zaprosi za mednarodno zaščito.

Visoki komisar ZN za begunce Antonio Guterres je večkrat poudaril, naj Evropska Unija pokaže več solidarnosti. Leta 2010 je RS sprejela odločitev o pilotnem projektu preselitve nekaj beguncev iz Malte. Zakaj se ne bi to ponovilo tudi letos? Nemčija je letos sprejela 5000 beguncev iz Sirije. Bi Slovenija lahko sprejela vsaj 5 sirskih beguncev? Če jih ne more sprejeti, pa naj sprejme vsaj enega človeka zaprtega v Guantanamu. Na ta način bi RS pokazala lepo gesto odprtosti, solidarnosti in predvsem sočutja.

Obisk otoka Lampeduse – kraj, ki leži na periferiji Italije in tudi Evropske unije – je imel močan simbolni pomen, saj se je odločil papež za obisk tega otoka, ko je bral poročilo o smrti sedmih Afričanov v bližini Sicilije. Prebežniki so se držali ribiške mreže, vendar ko jih je lastnik zagledal, je prerezal vrvi in jih prepustil smrti. Tudi obisk Centra Astalli je imel tudi močan simbolni pomen, saj je za mnoge begunce prav Rim druga postaja na njihovi poti v Italiji.

Tudi po papeževem obisku Lampeduse je več kot tisoč oseb prišlo na ta otok zaradi preganjanj in v želji po boljšem življenju. In še bodo prihajali. Veliko ljudi je in še bodo šli skozi Center Astalli v Rimu. Pogumno in lepo je, da je papež Frančišek obiskal že v prvih šestih mesecih svojega papeževanja kar dva kraja, ki kličeta k sočutju in iskanju rešitev za perečo begunsko tematiko.

Na nek način – govorim simbolično – je Lampedusa ali Center Astalli vsaka dežela ali država, vsaka družba ali kraj, vsaka skupnost ali posameznik, ki naj postane in ostane kraj upanja in ne kraj trpljenja ali celo smrti. Papež je z dvema obiskoma, a tudi z močjo besed, poudaril ter pokazal solidarnost s temi ubogimi. Sprejmimo te ljudi na poti – tudi v naših mestih in okoljih – in jih na ta način rešimo vsega hudega.

Nadškof Agrigenta Francesco Montenegro je papežu Frančišku spregovoril o Lampedusi kot o svetilniku. Bodi(mo) svetilnik upanja drugemu – prav vsakemu bratu ali sestri na poti, odprti do bližnjega v stiski in naj ne postanemo indiferentni do trpljenja in bolečine (so)človeka. Bodi(mo) svetilnik, ki sije daleč…zelo daleč prav do vsakega kraja ali situacije v kateri se nahaja begunec!