Andrej Naglič
Sile zla in Cerkev
Jože Bartolj
Slovenci ostajamo ujeti v ideološke boje in ekonomsko zaostajamo za razvitim svetom, ker v vsakdanjo kulturo nismo sprejeli načel in pravil liberalne demokracije. Vpetost v najpomembnejše politične, gospodarske in varnostne evro-atlantske tokove ter razglasitev moderne ustave nam niso prinesli duhovne odprtosti in družbe blaginje.
Svežina sedanjosti še ni odnesla naplavin preteklosti.
Načela liberalne demokracije temeljijo na osebni svobodi človeka. Ker je človek neločljivo prepletanje duha in telesa, dostojanstvo njegove osebe v prvi vrsti sestavljata svoboda vesti oziroma veroizpovedi in pravica do zasebne lastnine. Ti temeljni pravici in svoboščini, ki se smeta in morata izražati v zasebnem in javnem življenju, individualno in kolektivno, omogočata razmah kreativnega duhovnega in materialnega življenja edinstvenega in racionalnega individuuma.
V praksi je slovenska družba zelo odklonilna do načel liberalne demokracije. S tem onemogoča razmah človeške osebe. Družba še vedno deluje piramidalno hierarhično in plansko vodeno. Glavna vzvoda moči za njeno obvladovanje ostajata akumulacija v tujini naloženega kapitala, ki ima izvor v monopolizirani igralniški dejavnosti iz časa nekdanje Jugoslavije, in aktualizirani sistematizirani arhivi, ki vsebujejo podatke o prikritih dejavnostih in kaznivih ter moralno kompromitiranih dejanjih posameznikov in družbenih skupin. Podkupovanje in izsiljevanje predstavljata razširjeni metodi vplivanja na sprejem ključnih odločitev v javnem življenju. Pravni instituti, ekonomske zakonitosti in civilne pobude v takšnem okolju ne morejo avtonomno delovati. Ostajajo ujeti v strukturo upravljanja in kadrovanja kripto-družbene lastnine v preobleki državnega lastništva bank, zavarovalnic in velikih gospodarskih družb. Ti instituti, zakonitosti in pobude ne funkcionirajo v skladu s sebi lastno naravo, ampak so njihovi cilji in nameni nepregledni preplet političnih in avtonomnih interesov. Posledično stebri družbe delujejo neprofesionalno, neučinkovito in nesproščeno. Tovrstno disfunkcionalnost pa politika vedno znova pomete pod preprogo z medijskim spinom, pravosodnim pogromom ali dokapitalizacijskim denarjem iz žepov davkoplačevalcev.
Kot rečeno, v takšni družbi posameznik svoje osebnosti duhovno in materialno ne more celovito razviti. Kolektivistični pritiski in manipulacije elit, lobijev in lož črnega denarja, umazanih dosjejev in državnega lastništva mu preprečujeta dostop do pristne svobode izražanja in svobodne podjetniške pobude. Omejujejo mu možnost izbire na področju izobraževanja in medijskega informiranja ter ga držijo v ekonomski odvisnosti zaposlitve za določen čas in stanovanjskega kredita. Bolj, ko bi svobodo vesti oziroma veroizpovedi in pravico do zasebne lastnine v družbi vzeli resno in absolutno, bolj bi se posameznik lahko približal uresničitvi svoje ustvarjene narave.
V mandatu Janševe vlade 2004 – 2008 je piramidalno hierarhičen in plansko vodeni kolektivistični pritisk v slovenski družbi začel občutno popuščati. Poslovodstva velikih gospodarskih družb so lahko pristopila k lastninjenju upravljanih podjetij oziroma k odkupovanju deležev in delnic države v lastništvu. To je bil korak k dokončnemu prehodu iz kripto-družbene lastnine v ustavno zavarovano zasebno lastnino. Svobodomiselnim tendencam gospodarstva pa nikakor niso sledili ostali podsistemi družbe, npr. pravosodje, izobraževanje in mediji. Z ozkim razumevanjem svobode vesti oziroma veroizpovedi so zavrnili svobodo izražanja in nastanek miselne pluralnosti v družbi. Zgodila se je neizogibna medijska diskreditacija, pogrom kritične stroke in pravosodna obsodba plenilskih tajkunov narodne srebrnine in visoko opevanega nacionalnega interesa na področju ekonomije.
Nasprotovanje piramidalno hierarhični in plansko vodeni kolektivistični ureditvi torej izzove silovito in usklajeno reakcijo najrazličnejših podsistemov družbene moči. Zagovornikom svobode »od slabega« in ekonomske svobode sledi diskreditacija in po potrebi ena izmed oblik likvidacije, npr. odstranitev s funkcije odločanja ali odvzem svobode. Naloga Cerkve je razkrivanje in boj proti osebnim silam zla, ki v človeku spodbujajo kolektivistične pritiske, manipulacije podkupovanja in izsiljevanja ter vztrajnega ignoriranja pravne države kot varuha pravičnosti. Svoboda je namreč temelj dostojanstva človeške osebe in celotnega sistema človekovih pravic, tj. vrednot, katerih odločna zagovornica je postala Cerkev v obdobju po drugem vatikanskem koncilu. Visoko moralna drža solidarnosti posameznika, v čim bolj liberalizirani ekonomiji trga, bi moral biti poudarek družbenega nauka Cerkve za slovensko družbo 21. stoletja.
Več komentarjev na Casnik.si
