Škof Glavan: Marija je živela iz vere; Škof Lipovšek: Marija je z nami, Tudi mi bodimo z njo
Slovenija | 15.08.2013, 10:55
Apostolski administrator ljubljanske nadškofije in novomeški škof Andrej Glavan in apostolski administrator mariborske nadškofije in celjski škof Stanislav Lipovšek sta slovesni sveti maši darovala v osrednjim škofijskih romarskih središčih svoje škofije. Tako je škof Glavan na Zaplazu dejal, da smo prišli k Mariji zato, da ji zaupamo svoje skrbi, škof Lipovšek pa v Petrovčah dodal, da je osnovno sporočilo današnjega praznika, da zlo, greh, kriza in vsi podobni pojavi v današnjem svetu nimajo zadnje besede.
Škof Glavan: Škofje in duhovniki smo vzeti izmed ljudi. Nismo brez napak, a vendar skušamo nesebično služiti Cerkvi
Novomeški škof Andrej Glavan je pred romarsko cerkvijo na Zaplazu dejal, da je Marijino življenje teklo med dvema mejnikoma. „Zamejujeta ga dva Božja posega. Njeno brezmadežno spočetje v prvem trenutku njenega življenja. Drugi, na koncu poti, pa logična posledica prvega, to je njeno vnebovzetje.“
Nadaljeval je z besedami, da smo se okoli Marije, svoje Matere, danes zgrnili tudi mi, da ji zaupamo svoje skrbi – osebne in skrbi Cerkve na Slovenskem – ji izročimo svoje srce in njej, ki je vzornica trdne vere, v letu vere priporočimo svojo vero, vero svojih najbližjih. „Marija je živela iz vere. Tudi njena vera je šla skozi velike preizkušnje. Posebnih razodetij je bilo v njenem življenju zelo malo. Angel ob oznanjenju, prihod modrih, čudež v Kani … so bili redki trenutki posebnih razodetij, ki jih je nosila v svojem srcu. Vse ostalo je bilo preprosto. Gledati nebogljenega otroka, ga previjati in zanj skrbeti ni bila nobena posebna idila. Božanstvo njenega Sina je bilo zelo zastrto. Jezus 30 let ni pokazal nič izrednega. Zlasti je živela iz vere, ko je bila priča ponižanju, umiranju in smrti svojega Sina na križu. Vse to je zahtevalo od nje veliko večjo vero, kot jo zahteva Bog od nas, ki danes verujemo v Jezusovo vstajenje, ko nas Marija obiskuje v Lurdu, Fatimi … in smo priče čudežnim ozdravljenjem,“ je povedal škof Glavan.
Nagovor je sklenil z besedami: „Škofje in duhovniki smo vzeti izmed ljudi. Nismo brez napak, a vendar skušamo nesebično služiti Cerkvi in vam, dragi verniki. Vabim vas, da danes zaupno molimo za našo škofijo in vso Cerkev na Slovenskem, da bi postali boljši pričevalci. To pa bomo, če bomo posnemali Marijo v njeni veri, ponižnosti in ljubezni.“
Škof Lipovšek: Zlo, greh, kriza in vsi podobni pojavi v današnjem svetu nimajo zadnje besede. Odločilno dogajanje je delo odrešenja.
Celjski škof Stanislav Lipovšek, ki je na predvečer praznika slovesno sveto mašo daroval v osrednjem Majinem svetišču za mariborsko nadškofijo, na Ptujski Gori, je danes somaševanje vodil v osrednjem celjskem Marijinem romarskem središču, v Petrovčah. Tako sinoči kot danes je v nagovoru poudaril, da je Marija upanje in tolažba potujočemu Božjemu ljudstvu, „se pravi nam, ki smo na poti življenja proti nebeški domovini“.
Po besedah škofa Lipovška so zadnji dogodki lahko za marsikoga, ki ima šibko vero, razlog, da se še bolj odtuji in razočaran odide. „S temi pojavi se moramo resno soočiti in vedno računati s tem, da Cerkev, to družino Božjih otrok, sestavljamo ljudje, ki smo grešna bitja, da je Cerkev Božja in človeška ustanova, ki je sveta, ker je njen ustanovitelj svet, pa tudi grešna, ker jo sestavljamo grešni ljudje. Po krstu in birmi smo sicer vsi poklicani k svetosti, a vedno zvesto ne sledimo klicu, grešimo in podlegamo vsem mogočim negativnim vplivom in silam teme, ki so vedno na delu.“
„Napake in grešna dejanja je seveda treba popraviti in za to morajo poskrbeti ustrezne službe,“ je še povedal škof Lipovšek. Nagovor je sklenil z besedami: „Naj vas na novo nagovori in prevzame temeljno sporočilo današnjega praznika, da zlo, greh, kriza in vsi podobni pojavi v današnjem svetu nimajo zadnje besede. Odločilno dogajanje je delo odrešenja, je Božji odrešitveni načrt, ki svet in človeštvo zanesljivo vodi proti nebeški domovini, v smeri novega neba in nove zemlje (prim. 2 Pt 3,13). Marija Vnebovzeta nas vabi na to pot. Ona je ta cilj že dosegla potem, ko je na poti zemeljskega življenja zvesto sodelovala in izpolnila Božji načrt ter je zato mogočno znamenje na nebu, na nebu mojega in tvojega življenja (prim. Raz 12,1).“
Nagovor škofa Andreja Glavana pri maši na praznik Marijinega vnebovzetja
Uvod v mašo
Dragi bratje in sestre! »Veselimo se, ko obhajamo Marijin praznik. Njenega vnebovzetja se radujejo angeli, ki slavijo Božjega sina.«
Tako se glasi vstopni spev praznične maše. Iskreno in prisrčno pozdravljam vse duhovnike in bogoslovce in vas, dragi romarji, Marijini častilci.
Naši predniki so samo dva praznika v cerkvenem letu imenovali velika: velika noč, ko je Kristus vstal od mrtvih in veliki šmaren ali tudi velika maša, ko je od mrtvih vstali Kristus svojo mater z dušo in telesom vzel v nebesa in jo poveličal z nebeško slavo, da od tedaj eden izmed nas, in to žena, sedi tako rekoč najbližje ob prestolu Svete Trojice.
Pred sv. mašo in pred izročitvijo Mariji priznajmo svoje grehe, očistimo srca z iskrenim kesanjem in se tako pripravimo na poslušanje Božje besede in na sveto daritev.
Homilija
Dragi bratje in sestre! »Danes slavimo vnebovzetje Marije, deviške Božje Matere, ki je začetek in podoba poveličane Cerkve, trdno upanje in tolažba potujočemu Božjemu ljudstvu. Bog ni hotel, da bi v grobu trohnelo telo žene, ki je nosila začetnika življenje in svetu rodila učlovečenega Božjega Sina, našega Gospoda Jezusa Kristusa.« Te besede bomo slišali v prazničnem hvalospevu. Izražajo vsebino današnjega praznika – resnico, da je bila Marija z dušo in telesom vzeta v nebesa, hkrati pa upanje, da se bo to uresničilo tudi na nas.
Marijino življenje je teklo med dvema mejnikoma. Zamejujeta da dva Božja posega. Njeno brezmadežno spočetje v prvem trenutku njenega življenja. Drugi, na koncu poti, pa logična posledica prvega, to je njeno vnebovzetje. Z brezmadežnim spočetjem jo je Bog na poseben način, po zasluženju njenega in Božjega Sina, vnaprej obvaroval izvirnega greha, jo posvetil, obdaril z milostjo, da bo Božja Mati. Z vnebovzetjem pa je Bog zaradi smrti in vstajenja Jezusa Kristusa tudi njeno telo obvaroval pred trohnenjem in razpadanjem v grobu, jo prvo izmed nas dokončno poveličal in tako kronal njeno materinstvo. To je njeno najvzvišenejše dostojanstvo. Če ne bi ničesar drugega o njej vedeli, kakor samo to, da je mati našega Odrešenika, bi o njej vedeli vse.
Današnji praznik ima korenine že v prvih stoletjih Cerkve. Na Vzhodu, kjer se je praznik začel, se še danes imenuje Zaspanje (dormitio) Device Marije. Starodavna ikona zaspanja pripoveduje, da so angeli, ko se je bližal zemeljski konec Jezusove Matere, opozorili apostole, raztresene po različnih koncih sveta, da so se nemudoma zbrali ob Marijini postelji. Lahko rečemo, da se je na nek način ponovil binkoštni prizor, ko so v dvorani zadnje večerje »v molitvi vztrajali z Marijo« (prim. Apd 1,14). Sedaj, mnogo let kasneje, so zopet okoli nje in morda pripovedujejo o vseh čudežih, ki jih je Gospod storil po njihovem oznanjevanju. Binkoštni čudež se ni ustavil: krščanske skupnosti so nastale v številnih mestih. Nekoč majhno zrno se je razraslo že v razvejano drevo. Legenda na koncu pravi, da je Marija takoj, ko so apostoli zaključili s pripovedovanjem, zaspala. Ta prizor je na vzhodu postal ikona, ki so jo pozneje upodabljali mnogi slikarji. Omenjena ikona prikazuje današnji praznik kot zadnji del Marijine poti, ki se je začela z angelovim pozdravom oz. že prej z njenim brezmadežnim spočetjem.
Okoli Marije, svoje Matere, smo se danes zgrnili tudi mi, da ji zaupamo svoje skrbi – osebne in skrbi Cerkve na Slovenskem – ji izročimo svoje srce in njej, ki je vzornica trdne vere, v letu vere priporočimo svojo vero, vero svojih najbližjih. Marija je živela iz vere. Tudi njena vera je šla skozi velike preizkušnje. Posebnih razodetij je bilo v njenem življenju zelo malo. Angel ob oznanjenju, prihod modrih, čudež v Kani … so bili redki trenutki posebnih razodetij, ki jih je nosila v svojem srcu. Vse ostalo je bilo preprosto. Gledati nebogljenega otroka, ga previjati in zanj skrbeti ni bila nobena posebna idila. Božanstvo njenega Sina je bilo zelo zastrto. Jezus 30 let ni pokazal nič izrednega. Zlasti je živela iz vere, ko je bila priča ponižanju, umiranju in smrti svojega Sina na križu. Vse to je zahtevalo od nje veliko večjo vero, kot jo zahteva Bog od nas, ki danes verujemo v Jezusovo vstajenje, ko nas Marija obiskuje v Lurdu, Fatimi … in smo priče čudežnim ozdravljenjem.
Tudi naša vera je v sodobnem svetu, sredi sveta in ljudi, ki živijo tako, kot da Boga ne potrebujejo, v stalni nevarnosti. V zadnjem času se naša vera lahko zamaje tudi zaradi najnovejših dogodkov, ne le zaradi dogajanja v mariborski nadškofiji. Njen finančni zlom v nesrečnih ekonomskih okoliščinah in zaradi neodgovornega gospodarjenja tistih, ki bi kot ekonomski strokovnjaki morali bdeti nad dogajanjem, mediji izrabljajo za napad na celotno slovensko Cerkev … A Cerkev na Slovenskem ima šest škofij. Napake, pustolovščine, zgrešeno gospodarjenje ene, ne morejo biti grehi vseh škofij. Rdeči zmaj vztrajno napada. V ženi z detetom iz Janezovega razodetja je Cerkev vedno videla samo sebe, ki jo satan zalezuje skozi vso zgodovino. Zdi se, da so ti napadi trenutno prav pri nas najhujši. Satan izrablja slabosti in napake odgovornih ene izmed šestih škofij in odstop obeh nadškofov, ki sta sprejela objektivno odgovornost za finančni polom, za napad na celotno Cerkev na Slovenskem. Papeža Frančiška enkrat hvalijo zaradi doslednosti, drugič pa grajajo.
Škofje in duhovniki smo vzeti izmed ljudi. Nismo brez napak, a vendar skušamo nesebično služiti Cerkvi in vam, dragi verniki. Vabim vas, da danes zaupno molimo za našo škofijo in vso Cerkev na Slovenskem, da bi postali boljši pričevalci. To pa bomo, če bomo posnemali Marijo v njeni veri, ponižnosti in ljubezni. Amen.
Nagovor škofa Lipovška pri maši na praznik Marijinega vnebovzetja
Uvod v bogoslužje
Dragi romarji, častilke in častilci Božje Matere Marije! Drage sestre, dragi bratje v Kristusu!
Lepo pozdravljeni v škofijskem romarskem svetišču, v baziliki petrovške Matere Božje, danes na največji Marijin praznik, na slovesni praznik Marijinega vnebovzetja, ki nas nagovarja in v nas budi nebeško veselje in vliva tolažbo, novo moč in novo upanje. To je Marija, Jezusova in naša nebeška Mati, ki je bila, kakor uči verska resnica, po končanem teku zemeljskega življenja z dušo in telesom vzeta v nebeško slavo; kajti ni bilo mogoče, da bi v zemlji trohnelo telo, ki je nosilo Jezusa Kristusa, začetnika življenja.
Danes bomo znova izpovedali hvaležnost, ljubezen in zaupanje do nebeške Matere Marije, ko bomo obnovili posvetitev in izročitev njenemu materinskemu varstvu z željo, da bi poslej bolj zvesto hodili po njeni poti.
In Marija nas vedno znova sprejema, saj še ni bilo slišati, da bi koga zapustila, ki je pod njeno varstvo pribežal, jo pomoči prosil in se njeni priprošnji priporočal.
Tudi danes, na njen največji praznik, nas sprejema in nas vodi k Jezusu, pri tej slovesni maši, ko bomo znova uresničili Jezusovo naročilo: »To delajte v moj spomin« (prim. 1 Kor 11,24). Vse je pripravljeno: praznično urejeno in slovesno okrašeno svetišče; pevski zbor na koru, ki nam bo s praznično pesmijo pomagal doživljati skrivnost in vsebino današnjega praznika; ministrantke, ministranti, sodelavci, … – vse je na svojem mestu. Tako je prav. Lepo pozdravljam in se zahvalim patrom dominikancem s patrom Vančijem na čelu in gospodu Jožetu, ki pridno pomaga v dušnem pastirstvu. Pozdrav in zahvala sestram dominikankam, ki živijo v tukajšnjem Dominikovem domu in s svojo navzočnostjo, molitvijo in še posebej z redovno karizmo bogatijo in gradijo Božje kraljestvo … Vsaka sv. maša je, vemo, predokus nebeške gostije. Jezus v priliki o kraljevi svatbi pravi, da morajo gostje imeti svatovska oblačila. Vemo, kaj to pomeni. Jezus misli na naše srce, kjer naj bo veliko ljubezni do Boga in do bližnjega, kjer naj vlada harmonija med Božjimi in našimi potmi ter načrti. Na obeh straneh glavne ladje imate priložnost za prejem zakramenta sv. spovedi. Vsi skupaj pojdimo Gospodu naproti. Če naša pota kdaj niso bila usklajena z Božjimi potmi in načrti, če smo kaj dobrega opustili ali kaj slabega storili, obžalujmo svoje grehe, da bomo vredno obhajali to sveto daritev in bomo po Marijinem vzoru in njeni priprošnji deležni obilo Božjega miru, tolažbe, veselja in upanja.
Homilija
Dragi romarji, častilke in častilci Božje Matere Marije, sestre in bratje v Kristusu!
Veselimo se v Gospodu, ko obhajamo slovesni praznik Marijinega vnebovzetja. Že sinoči, na predvečer praznika in še posebej danes, so naša Marijina božjepotna središča in svetišča polna romarjev in turistov, ki so se na praznik podali na pot in se želijo srečati z Marijo, s skrivnostjo in vsebino slovesnega praznika Marijinega vnebovzetja. Kaj je tisto, kar nagiba množice, da na ta praznik obiskujejo Marijina svetišča? Tu gre za nekaj velikega, skrivnostnega, tu je Marija Vnebovzeta, ki je bila kot Jezusova mati po končanem teku zemeljskega življenja z dušo in telesom vzeta v nebeško slavo in je kot taka »začetek in podoba poveličane Cerkve, trdno upanje in tolažba potujočemu Božjemu ljudstvu«, kakor njeno vlogo in pomen praznika izraža vera Cerkve v hvalospevu današnjega prazničnega bogoslužja. Marija je upanje in tolažba potujočemu Božjemu ljudstvu, se pravi nam, ki smo na poti življenja proti nebeški domovini. Marija je veliko znamenje na nebu, o katerem govori današnje 1. berilo iz knjige Razodetja (Raz 11,19 a; 12,1–6a.10 ab). To ni le znamenje na nebu, ampak je znamenje na poti našega, mojega in tvojega življenja.
1. Kaj se dogaja na poti našega življenja? Skrbi in vznemirja nas veliko stvari. Kar priznajmo, da smo že nekoliko utrujeni, morda tudi malodušni ali nejevoljni ob nenehnem soočanju z zaskrbljujočimi pojavi in posledicami vsesplošne krize, ki ne popusti in se s svojimi zloveščimi lovkami priplazi celo v zavetje naših domov in družin, v sredo našega življenja. V teh dneh so nas posebej prizadele žalostne posledice finančnega zloma mariborske nadškofije in družb, ki so bile z njo povezane. To je pripeljalo do tega, da sta mariborski nadškof dr. Marjan Turnšek in ljubljanski nadškof dr. Anton Stres sprejela naročilo papeža Frančiška in zaradi objektivne odgovornosti odstopila. S tem naj bi omogočila pospešeno urejanje in reševanje nastalega položaja, da bi novi mariborski in ljubljanski nadškof lahko neobremenjeno nadaljevala duhovno poslanstvo mariborske in ljubljanske nadškofije. Papež Frančišek me je imenoval za začasnega apostolskega administratorja mariborske nadškofije in zato sem, razumljivo, še globlje povezan s tem dogajanjem. Kot apostolski administrator mariborske nadškofije vas ponižno in zaupno prosim, da mene in moje sodelavce pri reševanju položaja blagohotno spremljate in podpirate z molitvijo, da bomo rešili, kar se rešiti da ter da bomo duhovno prečiščeni in prenovljeni izšli iz preizkušnje, v katero smo po lastni krivdi zašli, ko smo kot nekoč Izraelci v puščavi molili zlato tele (prim. 2 Mz 32,1–35). Vabam in zankam finančnih trendov in potem, ki so daleč od evangelija in modrega gospodarjenja s cerkvenim premoženjem, se nismo dovolj zoperstavili. Če k temu dodamo še druge preizkušnje, kot so bolezen, neuspehi v družini, šoli ali službi, pa naravne nesreče, neurja s točo, suša in požari, je mera polna in se zaskrbljeno vprašujemo, kam vse to vodi, kje je rešitev ?
Verjemite, sestre in bratje, je rešitev. Resnična tolažba in rešitev je današnji praznik, praznik Marijinega vnebovzetja, njegova vsebina in sporočilo. To ni privid, slepilo ali opij, kot smo včasih rekli, ampak je znamenje, ki jasno govori, da na tem svetu ne obstajajo samo problemi in tegobe, niso samo temine, ampak je na ta svet, v naše življenje, posijala luč, ki še vedno sije; in ta luč je Jezus Kristus, ta luč, to upanje, ta rešitev je njegovo delo odrešenja, ki se uresničuje v moči Jezusovega naročila učencem že 2.000 let in se bo uresničevalo do konca sveta, do Kristusovega drugega prihoda, ko bosta nastopila novo nebo in nova zemlja, kjer prebiva pravičnost (prim. 2 Pt 3,13).
Delo odrešenja je najprej uresničil sam Jezus Kristus v velikonočni skrivnosti svojega trpljenja, smrti in vstajenja. To delo odrešenja je uresničil Jezus Kristus, ko je na svoje učence poslal luč, ogenj in moč Svetega Duha, da so oni sami in njihovi učenci luč evangelija ponesli po širnem svetu. V to dogajanje je vstopila Marija, ko je v Nazaretu s svojim: »zgodi se,« sprejela Božji načrt in postala odrešenikova Mati. V to dogajanje smo pri krstu vstopili tudi mi, ko smo postali kristjani, učenci Jezusa Kristusa in po njem ljubljeni otroci nebeškega Očeta.
2. V današnjem evangeliju (Lk 1,39–56) smo slišali znani dogodek o tem, kako Marija potem, ko je sprejela Božje sporočilo, da bo postala odrešenikova Mati, obišče sorodnico Elizabeto, ki jo blagruje, ko pravi: »Blagor ti, ki si verovala in sprejela Božji načrt, ki si sprejela to imenitno ponudbo, da si postala Mati Božjemu Sinu, Jezusu Kristusu, odrešeniku sveta« (prim. Lk 1,45). In Marija, ob vsej negotovosti, ki je povezana z njenim poslanstvom, v vsej skromnosti, ne skriva veselja in nadaljuje: »Da, moja duša poveličuje Gospoda, zakaj velike reči mi je storil on, ki je mogočen in je njegovo ime sveto« (prim. Lk 1,46–49).
In kako je z nami ? Ali je v nas kaj tega globokega veselja, da smo kristjani, da imamo kot učenci Jezusa Kristusa svetlo prihodnost, da so naša imena zapisana v nebesih, da nam Marija, poveličana v nebeški slavi, kaže pot, ki je polna tolažbe in nepremagljivega upanja? Ali smo veseli, da smo člani Cerkve, te velike Božje družine, ki ji je Jezus zaupal svoje delo odrešenja za posvečenje vsega stvarstva? – Tudi tu so problemi in težave, še posebej v tem času, ko se veliko govori in piše o Cerkvi. Pozitivne stvari in tudi številne negativne stvari. Mnogi se sprašujejo, kako to, da se tudi v Cerkvi dogajajo take nepravilnosti in zlorabe? Za marsikoga, ki ima šibko vero, je to lahko razlog, da se še bolj odtuji in razočaran odide. S temi pojavi se moramo resno soočiti in vedno računati s tem, da Cerkev, to družino Božjih otrok, sestavljamo ljudje, ki smo grešna bitja, da je Cerkev Božja in človeška ustanova, ki je sveta, ker je njen ustanovitelj svet, pa tudi grešna, ker jo sestavljamo grešni ljudje. Po krstu in birmi smo sicer vsi poklicani k svetosti, a vedno zvesto ne sledimo klicu, grešimo in podlegamo vsem mogočim negativnim vplivom in silam teme, ki so vedno na delu.
Apostol Peter je to predvidel, zato v svojem prvem pismu svari vernike: »Trezni bodite, čujte: vaš nasprotnik hudič hodi okrog kakor rjoveč lev in išče koga bi požrl. Ustavite se mu trdni v veri« (prim. 2 Pt 5, 8).
Jezus sam je v puščavi doživljal napade hudega duha in je skušnjave odločno zavrnil in tudi nas vabi, da uporabimo vsa sredstva ter vztrajno zavračamo zlo in delamo dobro. Daje nam posebno znamenje, ki nam pomaga v boju zoper greh in to je zakrament sprave, po katerem nam odpušča grehe in nam daje novo moč in pogum, da se soočamo s silami teme in se jim odločno zoperstavimo. V govoru na gori nas vabi k novi pravičnosti, ko od nas pričakuje, da odpuščamo, kakor on odpušča, da za hudo vračamo dobro in ljubimo celo svoje sovražnike, da bomo otroci nebeškega Očeta, ki daje sonce dobrim in hudobnim in pošilja dež pravičnim in krivičnim (Mt 5,44–45). Pri vsaki sv. maši smo na začetku povabljeni h kesanju, ko molimo: »Vsemogočnemu Bogu in vam bratje in sestre priznam, da sem grešil, v mislih besedah in dejanju.« Dokler to iskreno molimo in si resno prizadevamo za spreobrnjenje in poboljšanje, lahko vsakemu mirno pogledamo v oči. Razen tega in zlasti je prenovo treba začeti pri sebi, ne pri drugem, saj Jezus pravi: »Kaj gledaš iver v očesu svojega bližnjega, bruna v lastnem očesu pa ne vidiš. Hinavec. Izderi najprej bruno v lastnem očesu, potem išči iver v očesu svojega bližnjega« (prim. Mt 7,3–5).
Bl. mati Terezija je to še bolj preprosto povedala. Ko jo je neki novinar vprašal: »Sestra, vi gotovo veste, kaj je treba storiti, da se bo prenovila Cerkev.« – Odgovorila mu je: »Vem, jaz in vi se morava poboljšati.« – Prenova Cerkve se začne pri meni in pri tebi. Papež Janez XXIII. je rekel, da je Cerkev kot mati in vsak dober otrok spoštuje svojo mater in jo ima rad tudi, če mati kdaj naredi kakšno napako. – Tudi mi ljubimo Cerkev in čuvajmo njen ugled.
Napake in grešna dejanja je seveda treba popraviti in za to morajo poskrbeti ustrezne službe. Vedno znova nas spremlja vabilo Jezusa Kristusa: »Pridite k meni vsi, ki se trudite in ste obteženi in jaz vas bom poživil. Vzemite nase moj jarem in učite se od mene, ker sem krotak in iz srca ponižen in našli boste mir svojim dušam.« (prim. Mt 12,28–29).
3. Praznik Marijinega vnebovzetja, ki slavi delo odrešenja, ki se je najprej uresničilo na Mariji, je zato resničen praznik veselja, tolažbe in upanja ter vabi k novemu začetku na vseh področjih, zlasti v hoji za Kristusom v krščanskem življenju. Na novo pot in k novemu začetku nas bo povabilo novo šolsko, veroučno in tudi pastoralno leto, ki se že svetlika na obzorju. K novemu začetku nas na poseben način vabi leto vere, ki ga ja razglasil papež Benedikt XVI. in smo ga začeli obhajati 11. oktobra lani, ko je minilo 50 let od začetka drugega vatikanskega koncila in 20 let od izida Katekizma Katoliške Cerkve. V apostolskem pismu Vrata vere, s katerim je papež Benedikt XVI. napovedal leto vere, je izraženo povabilo, da bi znova vzeli v roke dokumente drugega vatikanskega koncila in Katekizem Katoliške Cerkve ter z njihovo bogato duhovno vsebino obogatili naše krščansko življenje in še posebej življenje in delovanje Cerkve v naši domovini.
V naši škofiji želimo v duhu slovenskega pastoralnega načrta, ki ga obsega krovni dokument pastoralne prenove Pridite in poglejte, nadaljevati in poglabljati duhovno in pastoralno prenovo, ki se uresničuje prav v skrbi za oznanjevanje, za lepoto in duhovno moč svetega bogoslužja in za dobrodelnost, ko je, se zdi, vedno več ljudi, ki so potrebni človeške bližine in pomoči.
V želji, da bi novi mnogo obetajoči dogodki in pojavi dobili novo moč in duhovni polet in bi to, v kar najboljši meri uresničili, danes, na slovesni praznik Marijinega vnebovzetja obnavljamo in utrjujemo našo posvetitev, našo izročitev Božji Materi Mariji. To, kar smo obljubili na začetku naše samostojnosti, in letos, ob 22. obletnici osamosvojitve, slovesno potrjujemo. Naj bo ta obnova izročitve Božji Materi Mariji izraz hvaležnosti in zaupanja do Božje Matere Marije, saj nas je njena materinska roka spremljala skozi celotno zgodovino. Vsepovsod srečujemo močne sledove njenega varstva, od začetkov narodne in verske zgodovine, ko so salzburški misijonarji skupaj s škofom Modestom Gosposvetskim v 8. stoletju oznanjali evangelij našim dedom in jih povabili v Božje kraljestvo tam pri Gospe Sveti in pozneje drugod, do sv. bratov Cirila in Metoda, ki sta v 9. stoletju, pred 1.150 leti, prinesla luč vere našim prednikov na Moravskem, v Panoniji in po drugih krajih, kjer so pozneje zrasla mogočna Marijina božjepotna središča in svetišča kot npr. na Ptujski Gori, na Svetih gorah, v Petrovčah, Nazarjah, na Sladki Gori, v Olimju, na Brezjah in mnogih drugih krajih. To je opazil tudi papež, sedaj že Božji služabnik Janez Pavel II., ki je ob svojem prvem pastoralnem obisku v Sloveniji, ob prihodu na Brnik 17. maja 1996 vzkliknil: »Bog blagoslovi predrago Slovenijo, to deželo pokrito s cerkvami, cerkvicami, znamenji in križi. To pomeni, da tod bivajo dobri in verni ljudje.« – Pohvali je sledilo očetovsko svarilo: »Pazite, da vam to dragoceno krščansko izročilo ne bo umiralo pred vašimi očmi«. – To se ne sme zgoditi, zato v posvetilni molitvi in prošnji Božji Materi Mariji v nebo vzeti molimo: »Tebi priporočamo našo domovino, naše domove in družine, da bi bile odprte za krščanske vrednote in bi v njih vel duh Kristusovega evangelija.«
Dragi bratje, drage sestre v Kristusu! Danes, na praznik Marijinega vnebovzetja, posebej pozdravljamo družine, starše in otroke, dedke in babice, in se vam zahvaljujemo, da ste nosilci lepega domačega družinskega življenja, kjer se z delom vrsti molitev in je prav poskrbljeno za skupno življenje družinskih članov. Z veseljem pozdravljamo vas mlade, ki ste se v duhu pridružili trem milijonom mladih, ki so se s papežem Frančiškom zbrali na Svetovnem dnevu mladih v Riu de Janeiru v Braziliji in kljub vsem težavam z vam lastno mladostno pripravljenostjo stopate na pot življenja. Odprite srca sporočilu in vabilu Božje Matere Marije Vnebovzete in bodite glasniki Jezusa Kristusa in njegovega evangelija. Pozdrav in zahvala vsem bolnim, onemoglim in ostarelim in vsem trpečim bratom in sestram. Vam je še posebej namenjeno sporočilo današnjega praznika, saj je Marija v nebeški slavi trdno upanje in tolažba potujočemu Božjemu ljudstvu.
Bratje in sestre v Kristusu! Naj vas na novo nagovori in prevzame temeljno sporočilo današnjega praznika, da zlo, greh, kriza in vsi podobni pojavi v današnjem svetu nimajo zadnje besede. Odločilno dogajanje je delo odrešenja, je Božji odrešitveni načrt, ki svet in človeštvo zanesljivo vodi proti nebeški domovini, v smeri novega neba in nove zemlje (prim. 2 Pt 3,13). Marija Vnebovzeta nas vabi na to pot. Ona je ta cilj že dosegla potem, ko je na poti zemeljskega življenja zvesto sodelovala in izpolnila Božji načrt ter je zato mogočno znamenje na nebu, na nebu mojega in tvojega življenja (prim. Raz 12,1).
Bratje in sestre! Vstopimo tudi mi na to pot, da bomo obrodili bogate sadove za našo sedanjost, za našo prihodnost, za našo večnost. Marija je z nami, Tudi mi bodimo z njo. In naj nam k temu pripomore skrivnost in vsebina današnjega praznika. Amen.
