Gospod mi je dal … večno življenje

Radijski misijon 2026 27. 03. 2026, 18:00 Nataša Ličen

Osrednji nagovor za šesti dan radijskega misijona je pripravila s. Romana Kocjančič, frančiškanka Marijina misijonarka, ki še s štirimi sestrami živi v mednarodni skupnosti na Mirju v Ljubljani. Preko izzivov sestre različnih narodnosti pričujejo o sobivanju strpno in spoštljivo. V imenu reda je njen misijon že trideset let na nacionalni televiziji, kjer kot novinarka, scenaristka in urednica, s pomočjo dobrih ljudi ustvarja prispevke, oddaje, filme, s katerimi želi ljudem prinesti upanje v njihovo vsakdanje življenje.

S. Romana Kocjančič: »Gospod mi je kot vsakemu od nas podaril večno življenje. Velik dar mi je dal tudi s tem, da sledim, kako biti ljubljena od Boga in ljubiti Boga ter vsakogar, tudi po zgledu življenja - najprepoznavnejše osebnosti krščanske zgodovine, svetega Frančiška Asiškega. Vse kar je Frančišek okušal na zemlji tudi meni ni primerljivo z objemom Kristusa. Zato je Frančišek živel spreobrnjenje v duhu uboštva vse življenje in to pot vidim tudi zase, rojevanje za nebo: živeti evangelij našega Gospoda Jezusa Kristusa. Frančišek se je poistovetil s Kristusovo ljubeznijo, s katero je umrl za naše odrešenje na križu. Zato je bila smrt zanj sestra, saj mu je odprla vrata v večnost z Bogom. Smrt je bila zanj velika noč in naj bo tudi moja in naša!

S seboj ne bomo ničesar odnesli, zato so v življenju najpomembnejši: ljubezen, služenje, odpuščanje in zvestoba. Frančišek pravi, da smo vsi na svetu bratje in sestra. Smrt pa je del Hvalnice Bogu kot brat sonce, sestra luna in mati zemlja.

»Frančišek nam govori o življenju, ki se ne konča, ampak je večno: prežeto z zaupanjem v Bogu. Frančišek nam govori o bratstvu in oznanjevanju evangelija vsemu stvarstvu. Frančiškova smrt ni konec, ampak začetek poti, ki nam je danes v izziv. Naše skupnosti, njegovih bratov in sester, so ognjišča Frančiškovega duha, življenja, ki je večno, ki se dviga k Bogu in služenju odrinjenim na rob naše družbe. Vsakega od nas kliče Bog, da bi Kristusovega Duha prinesel otrokom in mladim, ostarelim in bolnim, ljudem s posebnimi potrebami, v duševnih stiskah, malim in odrinjenim, ki za naš svet niso koristni, tudi pa tistim, ki vladajo, ki mislijo, da je vsemogočni, pogosto pa jih je strah že njihove lastne sence.

Gremo na pot, poglejmo, kaj se je dogajalo Frančišku v zadnjih trenutkih življenja, kaj je naročil bratom in vsem ljudem dobre volje. V sončni pesmi pravi sv. Frančišek: »Hvaljen, moj Gospod, v naši sestri smrti, ki ji nihče v življenju ne uide ... « Kaj je smrt? Z njo se vsak od nas sooči, tako kot z rojstvom. Z rojstvom smo ji vsak dan bliže. Vsak dan se soočamo z umiranjem. A o smrti neradi govorimo, se je bojimo ali o njej govorimo kot bi bila najbolj naravna stvar. In je! Vsa živa bitja se rodijo in umrejo, a hkrati je smrt za nas najbolj nenaravna stvar.

Bog nam daje izbiro: »Predložil sem ti življenje in smrt...Izberi življenje!« Frančišek ga je.

Ko je slišal Križanega pri sv. Damjanu: »Frančišek, popravi mojo hišo!« je odšel popravit Cerkev. Evangeliju, ki ga je bral duhovnik pri maši je tako prisluhnil, da je srkal besedo za besedo, da bi čim bolj uresničil svoje poslanstvo. Frančišek je imel en sam cilj v svojem življenju, biti eno s Kristusom, zato je iskal ubogega in križanega Jezusa v molitvi in v služenju bratom. V urah preizkušnje ob koncu svojega življenja, ko je Frančišek doživljal popolno nemoč, bedo, slepoto in trpel zaradi nesoglasij bratov, se je v njegovem srcu porodila ena najlepših hvalnic Bogu. V njej je smrt, ki jo je čutil, da prihaja imenoval sestro. Ne sovražnico, ampak sorojenko. V temi telesnih oči je tako Frančišek doživel luč. Zaradi bolezni oči, groznih bolečin, ni mogel niti gledati sonca, ognja, svetlobe. »Njegovo telo je bilo stalno mučeno z bolečinami, a njegov duh se je veselil v Gospodu.

Za držo hvaležnosti se moramo vzgajati. V trenutku dneva, ko vidimo sonce, opazimo drobno cvetlico in dobrohotno roko, slišimo prijazno besedo, hvalite Gospoda. Zvečer pred spanjem, ko pregledate dan, se vprašajte: Zakaj sem danes najbolj hvaležen? Komu bi se zahvalil? Morda je sem preživel zadnji dan svojega zemeljskega življenja.

Sveti Bonaventura je o zadnjih trenutkih sv. Frančiška zapisal: » Dolgo je bratom govoril o potrpežljivosti, uboštvu, zvestobi do svete Katolike cerkve. Pred vsemi stvarmi naj dajejo prednost evangeliju. Nad brati, ki so sedeli okoli njega je stegnil roke v obliki križa in v moči in v imenu Križanega blagoslovil vse navzoče in odsotne brate. » Sinovi, bodite močni in vztrajni v Gospodovem strahu. Ker se približujejo skušnjave in preizkušnje, bodite veseli. Vztrajajte v stvareh, ki ste jih začeli živeti. Bližam se Bogu. Njegovi milosti priporočam vse vas.

Verujemo v vstajenje, to je dar, ki smo ga prejeli od Boga. Frančišek je vsak dan zaupal v navzočnost Boga. Če res verujemo v vstajenje, gledamo tudi na življenje z upanjem, ne s strahom.

Mnogi danes ne verujejo v vstajenje, niti v večno življenje. Tudi mnogi kristjani. Svet, ki nas obdaja je racionalen, brez večnosti. Zato smo v tem svetu kristjani poslani, to čutimo tudi frančiškovi sestre in bratje, da gledamo dlje od groba, da prinašamo upanje in življenje, tja, kjer se krepi kultura smrti. Prav v trenutkih preizkušenj, bolezni, trpljenju, vera v večno življenje daje upanje. Vsak od nas ima svojo Kalvarijo, vsak od nas ima svoje trpljenje. A križ lahko nosimo le s pogledom na križanega Kristusa! Izkustvo pa imamo tudi z vstajenjem. Vsak od nas je trenutek vstajenje že doživel, ko je izšel iz teme v svetlobo, iz brezupa v novi dan življenja.

Priporočam, da večkrat izgovorimo besede naše vere in zaključimo z zahvalo, da nam je vera bila podarjena. Prosimo Gospoda za tiste, ki ga iščejo. Tudi sedaj v postu, ko molimo križev pot, zaključimo ga z zahvalo v vstajenje, za večno življenje, ki nam je podarjeno. Bodimo pa znamenje vstajenja za koga okoli nas. Toliko je stisk. Ozrimo se samo k sosedu. Ne bodimo kristjani cerkvenih klopi, kjer nam duhovnik dobrohotno spregovori na srce in nato odhitimo na svoje domove. Bodimo kot prvi kristjani, prepoznavni po dejavni ljubezni do bližnjega! Sveti Frančišek je verjel, da bodo tisti, ki živijo Božjo ljubezni, deležni po smrti večnega življenja. Bog vedno preseneča.

Frančiškove vrline so bile: močna vera, trdno upanje, gorečnost v dejavni ljubezni do bližnjega, razdajanje v življenju zvestemu evangeliju, sprejemanje in osvetljevanje vsake življenjske okoliščine, dajanje, molitev.

Frančišek nas vabi k uboštvu v duhu. To ni odpoved materialnim dobrinam. Ubog v duhu je tisti, ki se ne zanaša na samega sebe, niti ne na svoje materialno bogastvo, temveč s spoštovanjem prisluhne drugim. Nasproti temu pa je razdeljenost med nami. Zato je življenje v uboštvu duha pot v večno življenje. Vsak dan smo smrti bliže in s tem tudi večnemu življenju, že nocoj je lahko naš tranzitus. Prosimo sv. Frančiška, našega brata, ki je pred 800 leti objel Boga, da prosi za nas, da ne nehamo Jezusa spraševati: »Gospod, kaj želiš, da storim?« in da ne preneha za nas prositi, da postanemo goreči, oznanjevalci evangelija, Gospodovo orodje miru, sestra in brat vsakomur, z odprto roko pomoči v darovanju življenja za Boga in bližnjega z ljubeznijo."