Nadškof Martin Kmetec | (foto: Izidor Šček)
Gospodu dam
Radijski misijon 2026 Alen Salihović
Na sklepni dan radijskega misijona je bil gost osrednjega pogovora nadškof in metropolit v Izmirju pater Martin Kmetec, ki je ob mislih svetega Frančiška spregovoril o tem, kaj človek lahko da Bogu. Njegovo sporočilo je bilo jasno: človek lahko Bogu vrača predvsem to, kar je sam prejel – v hvaležnosti, veri in služenju drugim.
Vse je dar – odgovor je hvaležnost
Škof Kmetec poudarja, da je temeljni krščanski odgovor zavedanje, da je vse dar. Življenje, vera in odrešenje niso sad človekove zasluge, ampak Božje milosti. Zato prvi korak odnosa do Boga ni zahteva, ampak hvaležnost.
To ponazori s preprosto podobo otroka, ki staršem podari darilo, čeprav je sredstva zanj prejel prav od njih. Podobno človek Bogu vrača to, kar mu je bilo že podarjeno – predvsem z življenjem po evangeliju, ljubeznijo in služenjem.
Spreobrnjenje kot pot od razočaranja do srečanja z Bogom
V luči življenja svetega Frančiška Kmetec izpostavi, da Bog vedno deluje prvi, človek pa odgovarja. Frančišek je sprva iskal slavo in uspeh, a ga je življenjska izkušnja razočaranja pripeljala do globljega spoznanja.
Ključni trenutek njegovega spreobrnjenja je bilo srečanje z gobavcem – z obrobjem družbe, ki se ga je prej bal. Prav v tem srečanju je odkril Kristusa. Kar mu je bilo prej grenko, je postalo sladko. Tako se začne nova pot: odpoved sebi in hoja za Kristusom.
Izročiti Bogu svojo voljo in slabosti
Po Kmetčevih besedah človek Bogu ne izroča le svojih dobrih del, ampak tudi svojo voljo, slabosti in nemoč. Krščanska pot ni rezervirana za popolne, ampak za tiste, ki so pripravljeni slediti Kristusu kljub nepopolnosti.
Tudi apostoli so bili nepopolni, a so kljub temu postali pričevalci vere. Ključno je zavedanje, da nas Bog kliče in vodi.
Vera kot skrivnostni dar
Vera ni zgolj rezultat razmišljanja ali napora, ampak dar. Zakaj nekateri verujejo, drugi pa ne, ostaja skrivnost. Vloga kristjanov pa je, da s svojim življenjem postanejo znamenje, ki drugim kaže pot do Boga.
Cerkev kot sveti prostor – zunaj in znotraj človeka
Škof Kmetec izpostavlja velik pomen svetih krajev, ki jih je poudarjal tudi sveti Frančišek. Cerkev je prostor Božje navzočnosti, evharistije in srečanja s Kristusom, hkrati pa simbol notranjega duhovnega prostora vsakega človeka.
Skrb za cerkve je zato tudi povabilo, da človek gradi notranji prostor za Boga in za druge.
Evharistija – največji izraz Božje ponižnosti
Posebno mesto ima v frančiškanski duhovnosti evharistija. Kmetec poudarja, da se v njej razodeva Božja ponižnost: Bog postane kruh in se daruje človeku.
To je po njegovih besedah neizmerno bogastvo – srečanje z živim Kristusom, ki se vedno znova podarja.
Spoštovanje do duhovnikov in odgovornost skupnosti
Čeprav so duhovniki nepopolni, Kmetec opozarja, da jih je treba gledati v celoti – kot tiste, ki služijo Božjemu ljudstvu. Kritika mora biti odgovorna in usmerjena v gradnjo, ne rušenje.
Poudarja tudi pomen medsebojne podpore, molitve in spoštovanja.
Evangelij kot dar, ne breme
Življenje po evangeliju ni najprej izpolnjevanje pravil, ampak odgovor na doživeto Božjo ljubezen. Ko človek spozna to ljubezen, zapovedi ne postanejo breme, ampak naravna pot življenja.
Uboštvo kot svoboda srca
Frančiškovo razumevanje uboštva po Kmetcu ni zgolj materialno, ampak predvsem notranje: gre za pravičen odnos do dobrin in svobodo od navezanosti. Uboštvo pomeni čistost srca in odprtost za Boga.
Veliki teden – vstop v skrivnost ljubezni
Ob koncu pogovora se je škof Kmetec dotaknil tudi velikega tedna, ki ga razume kot priložnost za globlje srečanje s Kristusom. V središču je izkušnja Božje ljubezni, ki se razodeva v trpljenju, smrti in vstajenju.
Velika noč tako ni le praznik, ampak odgovor na temeljno vprašanje smisla življenja – življenje, ki je močnejše od smrti.
Cerkev kot znamenje upanja
Kmetec je sklenil z željo, da bi bila Cerkev – tako v Sloveniji kot po svetu – prostor žive vere, upanja in Božje ljubezni. Tudi v majhnosti, kot jo izkuša skupnost v Turčiji, se lahko razodeva velika moč Božje milosti.
Njegovo sporočilo ostaja preprosto, a globoko: vse je dar – in odgovor nanj je življenje, ki to darovanost deli naprej.
