Angie brez alternative?
| 14.08.2013, 14:30 Jože Bartolj
Kot je čas kislih kumaric kljub neznosni vročini letos okrnjen v Sloveniji, ga skoraj ni v Nemčiji. Kot že od leta 1998 vsakih nekaj let prav sredi vrhunca poletja poteka tudi vrhunec predvolilnega boja pred letošnjimi zagotovo najpomembnejšimi volitvami v Evropi. Če bi krščanski demokrati Angele Merkel izgubili oblast, bi šlo za prvovrstni politični potres celo na evropski ravni.
Neuničljiva kanclerka
Pa za zdaj nič ne kaže v to smer. Kot kaže, so se od kanclerke v veliki meri odbila celo na trenutke zelo pomanjkljiva pojasnila vladajočih v zvezi z obsegom posredovanja obveščevalnih podatkov Američanov, na kar znajo biti v Nemčiji, predvsena vzhodu, precej občutljivi. Nekdanji kancler Schröder si je drugi mandat v veliki meri pridelal z domnevnim “junaškim odporom” proti ZDA. Merklove nadalje vsaj do zdaj niso bistveno prizadele tegobe njenega zvestega sodelavca, obrambnega ministra Thomasa de Maizierja. Tako vse kaže, da bi se krščanski demokrati lahko prvič po skoraj dveh desetletjih otipljivo približali štirici pred volilnim rezultatom. Socialdemokrati po drugi strani, kot kaže, ne bodo uspeli sprati sramote z volitev 2009 in si zagotoviti trojke, ker bi bilo presenečenje, če ne bi ostali pod tridesetimi odstotki. Eden od razlogov je nedvomno tudi samovlada kanclerke v svoji stranki, ki traja že od postavitve zadnjih vplivnejših konservativcev v njej, kakršen je bil nekdanji hessenski premier Roland Koch, na stranski tir. Še sestrska stranka CSU z Bavarske – slednjo še pred zveznim čaka domači volilni preizkus, kjer pa se ji ravno tako nasmiha lep uspeh – zbode le tu in tam.
“Rdeči” so precej bolj razsrediščeni od “črnih”. Ne predsednik stranke Sigmar Gabriel ne kanclerski kandidat Peer Steinbrück nista nesporni avtoriteti. Med različnimi krili so včasih svetovi. Iz samega obupa so začeli socialdemokrati igrati na karto odpovedi veliki koaliciji v primeru, da se računsko ne bi izšli ne rdeče-zelena ne sedanja črno-rumena kombinacija. Večina volivcev njihovi taktiki ni preveč naklonjena, saj si malokdo, sploh na zahodu, zna predstavljati vladavino rdečih in zelenih z iz vzhodnonemških postkomunistov izšlo Levico. Toda okrog krščanskih demokratov je ne glede na to res precej samotno. Gospodarske uspehe vlade pripisuje volilno telo v glavnem kanclerkini stranki, zato za podrast in za koalicijske liberalce, ki so s svojim zgodovinskim uspehom leta 2009 omogočili sedanjo koalicijo, ne ostane veliko prostora. Z ozirom na izkušnjo deželnih volitev na Spodnjem Saškem letos se jim sicer ni bati za vstop v zvezni parlament, ker jim bo svoje druge glasove posodilo dovolj demokrščanskih volivcev. Toda koalicijski poker utegne biti za Merklovo precej naporen.
“Protestniki” na robu
Če bo ostalo vsaj približno tako, kot je videti sedaj, bo samo drobiž ostal za najrazličnejše protestne stranke in gibanja na vseh delih političnega spektra. Pirati so bili recimo še pred letom dni velik hit, danes pa skoraj nimajo možnosti za preboj v zvezni parlament. Levica se je nekako izpela in je tudi globoko razcepljena med na hojo po hodnikih oblasti navajene stare vzhodnonemške mačke in idealiste, ki bi se že jutri šli totalno revolucijo. Končni rezultat je kajpak razmeroma skromna navzočnost v zvezni politiki, čeprav bo prav nekaj odstotkov za levico kanclerki onemogočilo mirno vladanje. Zelene slednjič človek po tridesetih letih težko razglaša za protestno stranko. Seveda je še nekaj ostarelih spreminjalcev sveta iz leta 1968, ampak mnogo volivcev zelenih je, predvsem v strankinih trdnjavah v Baden-Württembergu, Hessnu ali Severnem Porenju-Vestfaliji, že kar nekaj časa liberalnih premožnežev, ki v kakšnem drugačnem razmerju sil križec naredijo tudi pred črnimi ali rumenimi. Zato nazadnje niti črno-zelena kombinacija, ki bi imela udobno parlamentarno večino, ne bi bila čista senzacija.
Več komentarjev na Casnik.si
