Med skupno blaginjo in pohlepom

Cerkev na Slovenskem | 09.08.2013, 14:51 Tone Gorjup

Spodbujanje celostnega človeškega razvoja tako v materialnem kot v duhovnem smislu zahteva globok razmislek o vlogi področja ekonomije in financ ter njihovi skladnosti s prizadevanjem za skupno dobro.

S to uvodno mislijo so včeraj v tiskovnem uradu Svetega sedeža napovedali in predstavili nov dekret - motu proprio - papeža Frančiška, ki zaostruje vatikanske predpise na področju preprečevanja pranja denarja, financiranja terorizma in širjenja orožja za množično uničevanje. Ko so papeža pred časom vprašali, kaj namerava storiti z vatikansko banko, je odgovoril, da ne ve. Dodal je, da bi jo nekateri radi ohranili, drugi preoblikovali v dobrodelno ustanovi, tretji pa ukinili. Nov dokument Svetega sedeža, ki stopa v veljavo 10. avgusta, njeno poslovanje usklajuje z mednarodnimi standardi poslovanja, zagotavlja večjo preglednost in uvaja nadzorni organ za finančno varnost. Nova pravila veljajo tudi za neprofitne in dobrodelne ustanove, ki delujejo v Vatikanu. Preprosto povedano: papež želi, da bi bilo osnovno vodilo pri upravljanju finančnih ustanov prizadevanje za skupni blagor, ne pa pohlep.

Pred dilemo, ki je stara kot človeštvo, se je med drugim znašel eden izmed Jezusovih učencev. Verjetno je bil skrben gospodar in varuh sredstev, ki so jih apostoli rabili za izvrševanje svojega poslanstva, zato so mu zaupali blagajno. Zalomilo se je zaradi pohlepa. Ko je na prvo mesto postavil denar in je ta postal glavni cilj, se je izneveril osnovnemu poslanstvu do te mere, da je izdal učitelja.

V podobni vlogi se je znašla tudi gospodarska uprava mariborske škofije oziroma nadškofije. Posledice so znane. Kot navaja Stanislav Kovač v Financah, sta propadla finančna holdinga Zvona 1 in Zvon 2 za seboj pustila več kot pol milijardno premoženjsko luknjo in skoraj 400 milijonov evrov neplačanih bančnih dolgov. Nadškofija je bila prek gospodarstva Rast v vrhu lastniške strukture obeh holdingov, zato je njena odgovornost nesporna. Zato so se morali posloviti nadškof Kramberger, nadškof Stres in nadškof Turnšek. Dejanski krivci še niso ugotovljeni tudi zaradi slovenske nepregledne zakonodaje, ki ne dosega mednarodnih standardov, ne v finančnem in ne v gospodarskem smislu. Tudi sicer se je pri reševanju nasedlih Zvonov in nadškofijskega gospodarstva izkazalo, da pri nas ekonomska logika ne zdrži. Mednarodni strokovnjaki, ki so skušali pomagati, so odšli, ko so spoznali, da naše finančne ustanove ne vodi zdrav razum ampak politika, ki je pogosto skregana z ekonomsko logiko. Ko so bile na voljo še možne nekatere razumne rešitve, jih je politika minirala.

Če se vrnemo k odgovornim v mariborski nadškofiji, bo potrebno najti posameznike in pokazati na njihove grehe. To je nenazadnje tudi naloga organov pregona. Po drugi strani je krivda tudi na strani upravljavcev obeh Zvonov, nadzornikih ter na upravah in nadzornikih bank. Tudi Banka Slovenije kot regulator ni nedolžna. Pri vsem tem se odpira nova dilema: ne le prizadevanje za skupno blaginjo ali pohlep; tukaj ima svoje mesto tudi oblast. Odgovorni na vseh položajih se niso ravnali le po nagibu skupno dobro ali lastni žep, ampak tudi „pomembno je, da so naši“. Ali ni tak način razmišljanja pripeljal do propada številnih paradnih konjev našega gospodarstva od nekdanjega TAM-a do na primer SCT-ja. Ali ni to glavni vzrok za milijardne luknje v naših bankah in ne vem kolikokrat preplačanem avtocestnem križu … Pravna država tukaj niti približno ni odigrala svoje vloge in jo verjetno tudi ne bo, če se politika ne bo odločila za nove standarde, ko bodo „eni in drugi“ enaki pred zakonom.

Ali bo mariborska nadškofija povrnila škodo, ki so jo utrpeli mnogi? Nadškofija je že izgubila celoten vložek in tudi zastavljeno premoženje že plava po vodi. Medtem nekateri zahtevajo, Cerkev naj poplača vso škodo, saj ima veliko premoženja. Kakšno dolžnost imajo na primer verniki majhne župnije v koprski škofiji, ki so zadnjih dvajset let zbirali darove za obnovo cerkve, s katero se ponaša tudi država kot s kulturnim spomenikom. Kot državljani krpajo tudi luknjo v bankah in mnoge preplačane projekte, ki so pogoltnili milijone … Medtem nekateri jurišniki zahtevajo od Cerkve denar in med njimi gruli golobček, ki je naprimer še nedavno tega odločal tudi o NKBM in je soodgovoren za njeno zadnjo luknjo. Kdo bo v tem primeru poravnal dolg do oškodovanih? To ni njihova stvar. Tukaj pa bi „po partizansko“ kar sami odpeljali iz svinjaka mariborske nadškofije zadnjo shirano svinjo, iz kleti koprske škofije bi si prisvojili dva soda vina, iz kašče murskosoboške škofije osem vreč žita, iz shrambe novomeške škofije deset gajb krompirja, pa čeprav je namenjen za seme in brez njega drugo leto ne bo pridelka ... in tako naprej. Tudi tisti, ki dobronamerno razmišljajo o skladu, ki bi skušal povrniti nastalo škodo, se lahko vprašajo: kaj je možno in kaj modro? Naj nadškofija naslednja desetletja zbira sredstva za poplačilo delnic, ki jim je poleg pohlepa na dno pomagala tudi kriza? Ali ni naloga krajevne Cerkve in vsakega kristjana, da v vsakem trenutku po svojih močeh pomaga tistim, ki so v stiski? Naj Slovenska Karitas z vsemi svojimi župnijskimi Karitas zbira sredstva samo še za poplačilo delničarjev, ali naj vsakodnevno pomaga tam, kjer je potrebno?

Dejstvo je, da je mariborska oziroma Slomškova nadškofija zavozila. Nanjo in s tem tudi na Cerkev v Sloveniji je padel madež, ki ga ne bo mogoče hitro očistiti. Krivdo ugotavlja tudi Sveti sedež. Kaj pa naša krivda? Vsak, ki je spoznal, da tako ravnanje vodi v pogubo, bi moral v tistem trenutku reči: „Dovolj je!“ Vsak zase ve, s čim je obremenjen. In vsak je odgovoren po meri lastnega spoznanja. In priti bo moral nekdo, ki bo stvari poimenoval s pravim imenom, naložil kazni, počistil, kar je potrebno počistiti in začel na novo.

In kaj preostane nam kristjanom, pa tudi duhovnikom v, tako kot pravijo nekateri, „obglavljeni krajevni Cerkvi“? Prišel je trenutek, ko se lahko vprašamo o smislu vsega, kar delamo! Kakšni cilji nas pri tem vodijo? Navsezadnje je vse odvisno od nas samih. Gotovo je tudi za nas pomembno, da s svojim znanjem in darovi, ki jih imamo, ravnamo v dobro vseh, najprej sebe in svojih najbližjih, pa tudi tistih, ki so v potrebi. Vse to pa z božjim blagoslovom, molitvijo in mislijo na Očeta, ki je nad nami in vodi pota našega življenja. Nevarno pa je, če naše ravnanje prevzameta egoizem in pohlep. Morda se v določenem trenutku zdi, da je to najbolj pametno, a ta dva nagiba vodita v propad tako posameznika kot družbe. Pomembna je tudi molitev za duhovnike in za škofe, da bi ravnali v skladu s svojo poklicanostjo in služili Gospodu, ne svetu in njegovim mikom.

Komentar tedna