Nori ples z Zverjo

| 07.08.2013, 14:30 Jože Bartolj

Marsikoga je presenetil odstop nadškofa dr. Stresa in dr. Turnška. Verjetno tudi njiju. Zakaj sta v resnici odstopila? Glede na njune izjave verjetno tudi sama ne vesta oziroma ne razumeta resničnih razlogov. Nimam informacij iz »zanesljivih virov«, kar je celo bolje, saj so tovrstne »informacije« v Sloveniji običajno že okužene z manipulacijo, zato se je pri iskanju resnice bolje zanesti na lastno pamet.

Marsikdo bo rekel, da je takšen način razmišljanja čista špekulacija, moj odgovor pa je, naj mi potem on pove resnico. Tukaj se dialog vedno zaključi bodisi z maloumnimi puhlicami, ali pa pri bolj korektnih sogovornikih s pomenljivim molkom.

Sedaj že bivša nadškofa poznam le bežno, vendar sem imel v pogovorih z njima občutek, da kljub resnično fascinantni modrosti nista sposobna doumeti in razumeti človeške spletkarske narave. Ravno tako sem prepričan, da sta v duši zelo pošteni osebi z močno in pristno integriteto. Zakaj potem v zadnjih 20 letih nista bolj odločno kritizirala poslovnih praks, ki smo jim bili priča v mariborski nadškofij? Najprej zaradi tega, ker je bila za katoličane (laike in tudi klerike) kakršna koli kritika gospodarstva mariborske nadškofije in njenih akterjev absolutno jalova in dobesedno na ravni bogokletja. Pa si ne misliti, da niso številni laiki in kleriki v tem času postavljali zelo konkretnih vprašanj in kritik. Odziv je bil vedno enako brezkompromisno aroganten, zato ni bilo nikoli niti najmanjšega prostora za dialog. To velja tudi za dr. Stresa in dr. Turnška, saj sem imel občutek, da sta bila do dejanskega propada gospodarstva mariborske nadškofije v zvezi z gospodarskimi vprašanji dobesedno »nitko i ništa« v nadškofiji. Ker nista izkušena finančna strokovnjaka in ker so se odgovorni vedno sklicevali na mnenja strokovnjakov, avtonomijo družb in njihovih uprav ter nadzornih svetov pri sprejemanju poslovnih odločitev, na nedopustnost informiranja zaradi varovanja poslovnih skrivnosti teh družb, na kompleksnost razlogov za poslovne odločitve,…, mi je logično, da sta namesto ostre kritike raje preprosto zaupala zagotovilom o vzornem poslovanju, še posebej, ker je to pred krizo tudi izhajalo iz poslovnih rezultatov Zvonov oziroma Rasti, Cerkvi na Slovenskem pa je vedno kronično primanjkovalo sistemskih virov za opravljanje socialnega in izobraževalnega poslanstva. Zato ni ključno vprašanje, zakaj se pred krizo nista javno uprla aktivnostim mariborskega gospodarstva, saj se bojim, da česa takega v tedanjih razmerah ne bi storil prav noben evropski škof. Ali je v takšni situaciji utemeljeno uveljavljati objektivno odgovornost, hkrati pa molčati o odgovornih, ki so subjektivno odgovorni za nastalo situacijo, si mora odgovoriti vsak sam.

Ključno vprašanje je, zakaj so bile za vse slovenske katoličane »poslovne« aktivnosti mariborske nadškofije in družb, v katerih je imela večje ali manjše deleže, povzdignjene na raven tabuja, njeni akterji pa so imeli znotraj Cerkve status polbožanstev? Iskren odgovor na to vprašanje je za slovenske katoličane še preveč boleč, saj je solidarnost znotraj Cerkve zaradi izkušnje totalitarizma postala del naše mentalitete. Moja ocena je, da v Sloveniji večino pomembnih zadev usmerjajo »nevidni vzvodi moči«, ki jih nadzira ekonomska elita, katera je po zasedbi skoraj identična bivši politični eliti. In ta elita ima tudi znotraj Cerkve na Slovenskem zelo močne nevidne vzvode moči. Navedeno bom ponazoril na banalnem primeru izjave Komisije pravičnost in mir glede arbitražnega sporazum o meji s Hrvaško. V zvezi s sestavo navedene izjave in odnosom Cerkve na Slovenskem do vprašanja arbitražnega sporazuma sta bila opravljena dva sestanka, eden v širši, drugi v ožji sestavi. In na nobenem od njiju prav pri nobenem od udeležencev ni bilo zaznati nobenega »navdušenja« nad scenarijem, ki so ga vse bolj intenzivno ponavljali mediji pod oblastjo slovenske elite, »da tudi papež podpira odločitev ZA arbitražni sporazum na bližajočem se referendumu (čeprav to ni bilo čisto res), nihče v Cerkvi pa takšni interpretaciji ne nasprotuje, kar pomeni, da tudi Cerkev soglaša s tovrstno medijsko interpretacijo in podpira arbitražni sporazum. Zaradi tega sem podal (preveč jasno) izjavo, ki pa nikakor ni sodila v prej navedeni scenarij. Posledično je tistega popoldneva dobesedno pregoreval nadškofov mobitel in namesto pol koraka naprej, smo storili dva koraka nazaj, kar pa niti ni tako tragično. Nikoli pa mu nisem postavil vprašanja: »Tudi Vam kot predsedniku SŠK niso nikoli povedali za scenarij po katerem bodo mediji ponavljali, da je tudi papež ZA arbitražni sporazum, Cerkev pa bo glede tega molčala.« Nekaterih vprašanj se preprosto ne spodobi postavljati. Podobnih scenarijev je bilo v Sloveniji že veliko napisanih in realiziranih, pri čemer za sedaj nič ne kaže, da bi se kot družba želeli soočiti s tovrstnimi bolezenskimi vzorci.

Eden največjih slovenskih problemov je, da v bistvu sploh ne odločajo formalni nosilci oblasti. Pa naj gre za nadškofa ali predsednika vlade. Za kratek čas sem imel čast delati v kabinetu predsednika vlade, ko sem lahko spoznal, da je predsednik vlade v bistvu najbolj osamljena oseba v državi. Če dela proti eliti, ga ta zelo hitro uniči. Če dela po njenih smernicah, ni več predsednik, temveč zgolj najemniški vojak v službi elite. Tretja možnost pa je, da nič ne vidi, nič ne sliši in nič ne ukrene, elita pa lahko počne, kar ji ustreza. Najprej bomo morali slovenski katoličani sami pri sebi razčistiti z občutkom dolžne solidarnosti in s pomanjkanjem državljanskega poguma, ki onemogočata transparentnost delovanja Države in tudi Cerkve. Imen vsaj nekaterih izmed nosilcev nevidnih vzvodov oblasti ne bom pisal, ker bi bilo to opravljanje in obračunavanje na osebni ravni. Napišem pa lahko zelo zanesljivo formulo, kako jih je mogoče razkriti: »Vsakdo, ki ga mediji v oblasti elite kujejo v zvezde ali sistematično varujejo njegov ugled in dobro ime ter mu zagotavljajo imuniteto, ima zelo verjetno dovoljenje za udeležbo na plesišču slovenske elite.« Poleg tega pa se je tudi znotraj Cerkve na Slovenskem (bolj ali manj odkrito) pri ključnih odločitvah v nedavni slovenski zgodovini angažiral podoben krog ljudi (z močno podporo širšega kroga naivnežev) – poskus uničenja opozicije s projektom žlahtne konzervativne stranke (SKD+SLS) konec 90. let, miniranje večinskega volilnega sistema,… Miniranje večinskega volilnega sistema tudi ob pomoči prej navedenih akterjev pa je bilo za usodo Slovenije stokrat bolj usodno od fiaska gospodarstva mariborske nadškofije. Navedeno je bil dobesedno zločin proti narodu, saj si je elita tako zagotovila sistemsko okolje za netransparentno vodenje družbe z vsemi posledicami.

Po dodelanosti sistema množične manipulacije si bi slovenski mediji in celo družba kot celota verjetno tudi s strani samega Goebbelsa zaslužili oceno »cum laude«. Levji delež k temu prispevajo zelo glasni naivneži. Zadnji primer tovrstne naivnosti je tuljenje, da bi morala Cerkev na Slovenskem poravnati dolgove upnikom in delničarjem Zvonov oziroma Rasti. Takšni pozivi vsebinsko pomenijo zahtevo po totalni razlastitvi Cerkve na Slovenskem (tj. zahtevo po prodaji prav vsega našega premičnega in nepremičnega premoženja), pa še vsak nedeljnik bi v ta namen moral prispevati še kar precej denarja. V normalni družbi velja pravilo, da vsakdo nosi odgovornost za svoja ravnanja – mariborska nadškofija jo že mora nositi, saj je izgubila vse svoje premoženje in si je poleg tega za bodoče nakopala še kar nekaj dolgov; banke in bankirji bi jo tudi morali prevzeti, tudi z odhodom v zapor za deset in več let; delničarji pa se morajo zavedati, da je vlaganje v delnice zelo tvegana naložba, še posebej, če gre za naložbe na mejnem tržišču z zelo nepreglednim poslovanjem in brez delujoče pravne države. Kruto, ampak edino realno in edino normalno.

Nadalje se bi spodobilo, da tudi Sveti sedež glede takšnega stanja v Cerkvi na Slovenskem kaj reče in ukrene, saj je bil glede tega ves čas modro tiho, kar predstavlja dejansko podporo tovrstnim praksam znotraj lokalne Cerkve. Razen, če obstaja tihi dogovor o nenapadanju med Cerkvijo in slovensko elito na podlagi katerega bo Cerkev na Slovenskem v zameno za odpoved svoji opozicijski drži nasproti eliti dobila delen odpis oziroma reprogram dolgov in medijsko podporo eliti všečnim klerikom in laikom. Ne dr. Stres, niti dr. Turenšek, nista nikoli bila ljubimca slovenske elite in sta kot takšna za njo predstavljala latentno nevarnost. Nenazadnje pa se glede njune vloge v mariborski nadškofiji ni odkrilo prav nič novega, česar se ne bi vedelo že pred njunim imenovanjem za nadškofa. Glede na dogajanje v zadnjih mesecih (odstop nadškofov je le vrh ledene gore) možnost takšnega tihega konsenza niti pod razno ni stvar znanstvene fantastike. Prepričan pa sem, da bo v primeru takšnega scenarija večina duhovnikov in tudi vernikov vsaj intuitivno s časom začutila tovrstno zvezo ter se temu uprla. Na srečo ima Sveti sedež pri katoličanih avtoriteto in oblast zgolj glede verskih, ne pa tudi glede posvetnih in političnih, vprašanj, zato nam ne bo mogel nihče prepovedati kritike odločitev na posvetnem in političnem področju. Po drugi strani pa bom zelo vesel, če se glede prej navedenega motim in bo Sveti sedež v doglednem času postavil za nova nadškofa osebi, ki bosta sposobni, voljni in pooblaščeni narediti red v Cerkvi na Slovenskem, če bo objavil vsebinsko popolno in konkretizirano poročilo z imeni akterjev v zgodbah v zvezi z delovanjem mariborske nadškofije ter glede njihovih predlogov, poslov in odločitev; če bo raziskal razloge, zakaj o tem znotraj Cerkve na Slovenskem nikoli ni bila dovoljena nobena resnična razprava in kdo vse je bil za takšno stanje odgovoren, ter zakaj tudi sam Sveti sedež ni že prej učinkovito ukrepal glede tveganih naložb mariborske nadškofije.

S plesom z Zverjo smo Slovenci in katoličani v veliki meri in trajno izgubili ekonomsko samostojnost. Ali bomo šli z njo še enkrat na plesišče in tvegali izgubo demokracije?

Več komentarjev na Casnik.si