Jože bartolj
Pretresi
Jože Bartolj
V zgodovini našega naroda se še ni zgodilo, da bi verniki v istem dnevu ostali brez dveh nadškofov. Še več, zgodilo se ni niti to, da bi dve podrejeni (sufraganski) škofiji postali administrativno nadrejeni nadškofiji.
31. julij je torej zgodovinski dan, ki prihaja le nekaj dni po odmevnem Svetovnem dnevu mladih v Riu de Janeiru, kjer je več milijonov mladih slavilo praznik vere. Nekoliko evforični dnevi v družbi novega nekonvencionalnega papeža Frančiška, so pustili globok pečat, prav tako pa ga pušča tudi razrešitev vrha slovenske Cerkve.
Še dan pred tem so o napovedi pretresa vedeli le dobro podučeni, med njimi tudi špicelj znotraj škofije, ki je vse skupaj odklepetal (bogsigavedi zaradi kakšnih uslug) novinarki Dnevnika. Novica včeraj zjutraj tako ni bila zgolj napoved tiskovne konference, ampak prvostranska afera z napovedjo vsega, kar se je potem ob 12. uri dejansko zgodilo. Nuncij se je sicer hudoval nad mediji češ, da se ne držijo dogovorov, a dokler se ne bo pristriglo peruti dobro obveščenemu klepetavemu kleriku, se bodo Cerkvene zgodbe pač pisale na tak način.
Odhajata torej dr. Anton Stres in dr. Marijan Turnšek. Kot se da razbrati iz njunih odgovorov, odhajata tudi z odločbo umika iz javnosti, eden v tujino, drugi v domačo osamo. O tem sta spregovorila včeraj popoldne za naš radio v oddaji Pogovor o... Morda je koga presenetilo (vsaj mene je), da je pogovor z njima vodil tiskovni predstavnik Slovenske škofovske konference dr. Tadej Strehovec in ne kdo od naših novinarjev. Občutek iz stanovskega vidika vsekakor ni dober, kljub temu pa jim štejem v dobro, da so pogovor pred javnostjo sploh izpeljali (lahko ga tudi ne bi).
V dobrem letu smo ostali brez štirih nadškofov, kar ni kaka prijetna popotnica njihovim naslednikom, pa tudi vernikom ne. Mariborska finančna afera je dodobra zarezala v podobo Cerkve in pokazalo se je, da so bile nekatere smernice razvoja, ki so stavile na večjo finančno neodvisnost, postavljene povsem napačno. Z nastopom novega papeža Frančiška, ki se je obrnil predvsem na uboge in zapostavljene, pa je postalo še bolj jasno, da bo treba graditi na novih temeljih. Tako je bilo včerajšnje dogodke moč predvideti, bilo je le vprašanje časa, kdaj se bodo zgodili.
In zdaj? Kako naprej? Nadškofijski mesti sta izpraznjeni. Smo pod nekakšno »prisilno« upravo. Imenovanja novih ordinarijev se lahko zavlečejo, po nekaterih napovedih, tudi do prihodnje Velike noči, na mestu pa je še vprašanje, kdo si pravzaprav danes sploh želi prevzeti odgovornost za vodenje obeh nadškofij?
Na nek način smo na najslabšem verniki. Po eni strani smo dočakali epilog velike finančne afere in bi glede tega morali biti zadovoljni, vendar ostaja grenak priokus, da je šiba udarila tudi po nas, nič krivih vernikih, ki smo ostali brez sredstev in brez obeh prvih pastirjev. In kakorkoli že razmišljamo, krivda obeh nadškofov ne more biti tako enaka, kot je njuna kazen.
Preostane torej le zaupanje in priprošnja k Tistemu, ki vodi našo barko že 2000 let. Bili so pretresi, bile so krize, a iz njih je Cerkev vedno izšla močnejša, okrepljena in očiščena. Bo zdaj tudi tako?
