Norost papeža Frančiška
Komentarji Blaž Lesnik
Sledi včerajšnjega neurja, ki je divjalo po vsej državi, so bili danes zjutraj ponekod še vidne. Hujšega kot podrta drevesa in dvignjene strehe k sreči ni bilo, za vsaj nekaj dni pa je prišlo temperaturno olajšanje v letošnjem drugem vročinskem valu. S tem vremenskim uvodom začenjam zaradi asociacije, ki se mi ponuja po končanem svetovnem dnevu mladih v Braziliji.
Celotedensko dogajanje bi namreč lahko poimenoval vihar - vihar mladosti, veselja, upanja, vere. In vihar spontanosti, nepredvidljivosti, prisrčnosti, ki jih je pokazal papež Frančišek. Vsekakor je bil pogled na tri milijonsko množico mladih, zbranih na mestu, ki sicer slovi kot plaža užitkov, karnevalskega rajanja in turistov, veličasten.
A ne le množica mladih, ki po svetu že skoraj tri desetletja spremlja tovrstna svetovna srečanja (po številu udeležencev se je letošnje uvrstilo na drugo mesto). Osebno se me je najbolj dotaknil nov način, s katerim je papež navduševal - verjamem, da mnoge. Katoliška agencija CNS je napisala: Če je imel blaženi papež Janez Pavel II. v sebi umetnost igranja in je navduševal s teatralnimi kretnjami, je papež Benedikt XVI. najučinkoviteje nagovarjal verujoče skozi svoje učeno in lucidno pisanje, Papež Frančišek pa je na prvem mednarodnem potovanju pokazal svojo odliko komuniciranja, ki je v preprostih in na videz celo naivnih dejanjih, ki pa zelo močno učinkujejo v kontekstu.
Med svojim obiskom od 22. do 28. julija papež z besedami ni povedal novih stvari, ampak je odpiral teme, ki smo jih v njegovem kratkem pontifikatu že večkrat slišali: pozivi k socialni pravičnosti, k bolj ponižni in sočutni Cerkvi in k večji aktivnosti laikov v njej. Veliko več je papež Frančišek povedal z dejanji. S podobno ganjenostjo kot ob imenovanju, ko je ves svet utihnil ob papeževi prošnji, naj molimo zanj, smo zdaj doživljali objemanje invalidov, poljubljanje otrok, spontane pogovore z "navadnimi ljudmi", na trenutke celo ob negotovem razpletu, ko je obtičal v prometnem zamašku, kjer pa se je papež odlično znašel.
Postavljanje razdalje med škofom in ljudstvom je norost, je papež Frančišek povedal novinarjem med letom v Vatikan in dodal, da ima sam raje norost neposrednega stika z ljudmi, s katero se izpostavlja tudi nevarnosti. Norost svetega Frančiška Asiškega? Da! To je evangeljska norost in novost. Če bi kdo nekaj let nazaj napovedal takega papeža, mu ne bi verjeli. Saj se za duhovnika vendar ne spodobi pogovarjati se in objemati z vsakim, ki ga sreča - tako odmeva v naših ušesih morda še predkoncilsko gledanje na duhovnika, ki pa je marsikje še močno prisotno. Zdaj pa pred očmi vsega sveta to počne papež.
Svet se spreminja, nosilci sprememb so mladi. Če jih vprašate, kaj danes šteje, bodo odgovorili, da so to dejanja. Vera brez del je mrtva, beremo v svetem pismu. Samo besede niso (več) dovolj. Četudi retorično popolna, filozofsko poglobljena ter učena pridiga današnjega sveta, ki je prepoln besed, ne nasitijo. Zanima nas, kdo stoji za temi besedami in kako jih sam uresničuje. Ko papež s solzami v očeh obišče prebivalce favele, najrevnejšega predela velemesta torej, in ko z očetovsko ljubeznijo objame nekdanjega odvisnika od drog, se te podobe zasidrajo v nas močneje kot dolga pridiga o sočutju. Hkrati pa mu bomo radi prisluhnili, ko bo tudi spregovoril o socialni pravičnosti in ljubezni do bližnjih in pomoči potrebnih.
Govorica papeža Frančiška je nova tudi za predstavnike sedme sile, ki so prežali na morebitne papeževe besede o vprašanju liberalizacije splava. O tem namreč ni spregovoril in Frančišek je novinarjem preprosto odgovoril, da mladi zelo dobro poznajo stališče Cerkve do tega vprašanja. Namesto besed je simbolično pokazal, da zagovarja obrambo nerojenega človeškega življenja s tem, ko je med sklepno sveto mašo v nedeljo pozdravil poročen par in njunega otroka, ki se je rodil le z eno polovico možgan – starša sta se namreč odločila otroka obdržati, čeprav jima trenutna brazilska zakonodaja dovoljuje tudi splav. Zgled brez besed, ki tudi v medijih ni pustil priložnosti za glodanje že zdavnaj in vedno znova prežvečenih kosti o nazadnjaški in konzervativni Cerkvi.
To je zgled nove evangelizacije in izziv za vse – tudi za radijske sodelavce, ki – nagovarjamo z najbližje prižnice sveta – kot je papež poimenoval katoliški radio.
