Plapolanje slovenske zastave

| 19.07.2013, 14:51

Na predvečer dneva državnosti me je pot vodila skozi nekatere slovenske vasi in mesta. Izobešenih zastav ni bilo videti veliko. Tudi na sam državni praznik, 25. junija, nisem zaznal nekega slovesnega razpoloženja, narodnega ponosa ali kančka veselja ob tem, da smo Slovenci in da imamo svojo državo. Vsaj med tistimi ljudmi, ki sem jih ta dan srečal, in v tistih krajih, kjer sem ta dan bil. Videl sem ljudi, ki delajo na polju. Dela prosti dan je treba izkoristiti tudi tako. Nekdo mi je na mojo pripombo, da v vasi nisem opazil izobešene zastave, odgovoril, da je žal tako in da se pri njih še vedno raje praznuje prvi maj. Pomislil sem, da je to morda le trenutno razpoloženje Slovencev in odraz sedanjega časa, ki ga polnijo problemi na mnogih ravneh družbenega in osebnega življenja. Drugo leto bo bolje in plapolale bodo zastave.

Po sedmih letih življenja v Rimu, je zame slovenska zastava dobila nov pomen. Vedno, ko sem se udeleževal raznih slovesnosti na Trgu svetega Petra (od svetih maš in splošnih avdienc do nedeljskih molitev s papežem), sem med množico vernikov spontano iskal slovensko zastavo. Redko jo je bilo videti. Kar je puščalo občutek obžalovanja. A ko je plapolala nad glavami ljudi, med zastavami drugih držav, je dogodek tistega dne v Vatikanu zame bil še bolj slovesen. Bilo je drugače. Tam nekje, med množico je bil najmanj en Slovenec. Bil je košček domovine, del Slovenije, ki sem jo zaradi obveznosti, redko obiskoval. Tista slovenska zastava ni bila le nek državni simbol. Bila je mnogo več: znamenje domovine, znamenje, da sem nekje doma, da so nekje moje korenine. Da je nekje kraj, kamor spadam, tudi če sem daleč, kraj, kamor se lahko in se moram vračati, se vrniti. Tista zastava mi je govorila, da ne pripadam le neki državi, ampak da sem del domovine in da je to Slovenija. Sem človek s koreninami, sem del naroda, in del zgodovine. Sem Slovenec.

Morda je nekomu, ki ni nikoli zares živel v tujini, težko razumeti to plapolanje zastave. Domovina takrat dobi nove razsežnosti. Zaveš se, da je ni mogoče pozabiti in da je neizbrisni, notranji del tebe. Ni le kos zemlje, ni samo politični ali socialni sistem, ni le rojstni kraj. Mnogo več je. Božji dar je. V tujini domovina postane tisto, za kar moraš in želiš moliti. In tudi hrepeneti.

Trenutno se nahajam v slovenskem misijonu v Avstraliji, kamor sem se odpravil dan po dnevu državnosti. Tukaj že tretjič skušam priskočiti na pomoč slovenskim frančiškanom, ki že dobrih 62 let stojijo ob strani slovenskim izseljencem. Katoliška skupnost avstralskih Slovencev v Melbournu je dan slovenske državnosti praznovala zadnjo nedeljo v juniju. Moram poudariti: bilo je zelo slovesno. Slovenci smo se najprej zbrali pri sveti maši za domovino. Nato pa je sledil kulturni program pred cerkvijo, katerega del je bilo tudi dvigovanje slovenske zastave, petje slovenske himne in molitev za Slovenijo. Poleg slovenske smo dvignili tudi avstralsko in evropsko zastavo, zapeli avstralsko in evropsko himno ter molili za Avstralijo in Evropo. Bilo je veličastno in ponosno. Brez pretiravanja bi lahko rekel, da je trenutek bil prežet s svetim. Tako sem bil deležen tistega, kar sem v Sloveniji pogrešal.

Večina Slovencev, ki je bila zbrana ob tisti zastavi, je na avstralskih tleh preživela večji del svojega življenja. Plapolanje zastave je zanje v vseh teh letih bil odmev domovine. Je vračanje k narodnemu spominu in krepitev zavesti, da so Slovenci, v večini rojeni na slovenskih tleh. Imajo domovino, čeprav jo mnogi že vrsto let niso obiskali. In ta domovina ni katera koli država, ampak je Slovenija. Ljubezen do domovine in hrepenenje po vrnitvi nazaj domov sta med izseljenci otipljivi. Ni ju mogoče zanikati ali pozabiti. Zato je Slovenija med avstralskimi Slovenci vedno predmet pogovorov, spraševanj, zaskrbljenosti in tudi molitve.

Seveda je težko primerjati doživljanje Slovenije in slovenstva v Sloveniji in v Avstraliji. Treba je upoštevati različne dejavnike, družbeni, kulturni, geografski in časovni vidik, tudi osebne življenjske zgodbe. Prav tako bi bilo krivično do marsikaterega Slovenca, ki živi v Sloveniji, trditi, da Slovenci niso ponosni na svojo domovino in svojo narodno pripadnost. Pa vendar, kot sem že zapisal, ko živiš v tujini, drugače dojemaš plapolanje slovenske zastave.

Služiti v slovenskem misijonu med avstralskimi Slovenci je zame posebna izkušnja, bogata in lepa, tudi naporna. Zanjo sem Bogu zelo hvaležen. Avstralija je zares lepa dežela, ki ti lahko ponudi dobro življenje. Kdor jo imenuje domovina, je nanjo lahko zelo ponosen. A v svojo domovino Slovenijo se vračam z velikim veseljem. Ponosen sem nanjo in nase kot Slovenca.