dr. Janez Juhant
Po toči zvoniti je prepozno
| 19.07.2013, 07:39
Dobro bi bilo, če bi si državljani, predvsem verni, vzeli k srcu ta rek kot svarilo ob sedanji kampanji proti zvonjenju v javnosti. Bolj kot za zvonjenje pa gre za izropanje oziroma krajo tistega, kar je še ostalo od nacionalnega bogastva oziroma srebrnine. Natančno pa gre pri obdavčitvah za uničenje nacionalne samobiti in njenih gospodarskih temeljev. Glede na to, kako so se predniki sedanjih oblastnikov v revoluciji zagnali v kmeta, Cerkev in vsakogar, ki je kaj imel, pomenijo sedanji ukrepi ne le obdavčitev za polnjenje državne blagajne, pač pa sredstvo, kako vsakršno samostojnost, samoiniciativo in družbenopolitično neodvisnost uničiti in podrediti oblastnim klikam iz nasledstva bivše države. Ponovna nacionalizacija se nam dogaja kar vsem na očeh.
Ni presenetljivo, da tudi pobuda za odpravo/zmanjšanje zvonjenja prihaja iz krogov, ki so že v polpreteklosti skušali odpraviti in omejiti zvonjenje, so ga pa ob družbeno-kritičnih trenutkih celo ukazali. Spomnimo, da je bilo maja 1980, ko je umrl komunistični diktator, ob pogrebu ukazano zvoniti z vsemi zvonovi po vsej deželi. Podoben paradoks je, da se mnogi, ki se norčujejo iz cerkvenih simbolov, obredov in oseb ter zabavljajo čez cerkvene prispevke, v uri slovesa s tega sveta zatekajo v okrilje Cerkve in jim potem omogočimo zvonjenje tisti, ki vzdržujemo »cerkveno folkloro«, ker verujemo, da človeško življenje potrebuje te simbole, da bi mogli globlje živeti in predvsem zmogli tudi dostojno umirati.
To pa je problem slovenske resničnosti. Oživljamo in vzdržujemo simboliko bivšega režima, ki služi ohranjanju privilegijev, mladim in celotni družbi pa zapiramo razvojne perspektive.
Iz izkušenj polpreteklega režima vemo, da je v času kriz oblast v Cerkvi vedno našla razrednega sovražnika za prikrivanje svoje nemoči, uprizarjanje kampanj, v času katerih je lahko izpeljala spremembe, ki jih je načrtovala. Ker sedanja oblast temelji na simbolih in retoriki (Primerjaj posnetek prireditve v Stožicah!) ter še na marsikaterih praksah omenjene polpreteklosti, je razumljivo, da v ta scenarij spada tudi medijsko hranjenje javnosti z obrobnimi temami, kot je tole z zvonjenjem, istočasno pa nalagati državljanom nove davke, po domače opravljati transakcije javnih podjetij in druge posle, pri katerih se pretaka javni denar v zasebne žepe, kot kažejo zadeve v zdravstvu in drugod. Prav tako so se v polpreteklosti oblastniki kazali s škofi, obenem pa zatirali duhovnike in vernike in tudi to smo doživeli pretekle dni. Premierka se je najavila pri nadškofu in svoj pajčolan pokazala papežu, njeni državni biriči pa nam nalagajo nova bremena. Vse pa v stilu premierkinega reka, da je ona umirila strasti. Seveda jih je v medijih, kjer imajo sedanji oblastniki vso besedo, ni pa rečeno, da se ne bodo strasti enkrat dvignile državljanom, ko nam bo dovolj nalaganja bremen prek vseh razumnih moči, pa ne le bremen, pač pa predvsem poniževanja.
A po toči zvoniti bo prepozno, zato se je dobro vprašati, kaj mora storiti civilna družba, s Cerkvijo vred, da res ne bi bilo prepozno. Pregovor pozna tudi »biti plat zvona«. Ob nevarnostih je zvon igral odločilno vlogo in hvala Bogu marsikdaj rešil ljudi. Morda je zadaj pregovorno to znamenje velike nevarnosti in v PS so si naredili medvedjo uslugo, nas pa opozorili na »biti plat zvona«, kajti zdaj gre za biti ali ne biti, skratka za Slovenijo, kot opozarjajo kritični duhovi. Kazalo bi premisliti, kot opozarja Civilna družba za pravično Slovenijo. Novi davki, nasprotovanje zvonjenju in še mnogokaj v deželi je resno opozorilo vsem, tudi Cerkvi kot civilnodružbeni organizaciji, da se bomo morali dejavneje vključiti v družbene procese in ne prepustiti vsega naključjem ali tistim, ki našo nedejavnost vseskozi izkoriščajo za to, da nas odrivajo na družbeno-politični rob. Ne gre torej le za ohranjanje naših lepih narodnih izročil, kot je zvonjenje, pač pa za ohranjanje temeljnih vrednot družbene pravičnosti, spoštovanja človeka ter miselne, verske in politične svobode. Predvsem pa gre za to, da bi k skupni blaginji prispevali tudi tisti, ki so iz nje jemali preveč ali nezakonito, ne pa le najšibkejši. To pa je vprašanje družbene pravičnosti, ki nam jo zagotavlja ustava in drugi okviri in ne bi bilo prav, če bi tudi verni samo potrpeli. To možnost sicer ima vsakdo izmed nas ob številnih osebnih in družbenih problemih, imamo pa tudi nalogo, da se zavzemamo za svoje pravice, ne le zase, pač pa zaradi prihodnjih rodov, ki bodo lahko živeli in preživeli, če bo ta država delovala normalno. Zato se ne sprašujmo, komu zvoni; zvoni nam vsem!
