Rdeča zvezda in „lustrirani“ Cankar

Slovenija | 25.06.2013, 15:38 Tone Gorjup

Predsednik Slovenske škofovske konference, ljubljanski nadškof Anton Stres, se je po včerajšnji maši za domovino udeležil še slavnostne seje državnega zbora in osrednje državne proslave v središču Ljubljane. (Širine, ki mu jo nalagata služba in državljanska zavest, žal mnogi politiki pri nas niso sposobni.) Nadškofa je spremljanje včerajšnjega dogajanja spodbudilo k razmišljanju, ki ga želi deliti tudi z drugimi.

Strinjam se s tistimi, ki trdijo, da rdeča zvezda ne sodi na praznovanje demokratične neodvisne države Slovenije. Nas katoličane, duhovnike in laike, rdeča zvezda spominja na najhujši teror, kajti pod njenim znamenjem so med revolucijo in po njej pobijali nedolžne ljudi samo zato, ker so bili katoličani in možni politični nasprotniki totalitarnega režima, zapirali in po nedolžnem obsojali duhovnike, širili najhujše laži o Cerkvi in njenih predstavnikih, spreminjali starodavna krajevna imena, ki so spominjala na krščanstvo in njene svetnike in na najrazličnejše načine zatirali vsak spomin na krščanstvo.

Kljub temu sem menil, da je Slovenija tudi moja država, zato si je ne pustim vzeti kakor si tudi ne pustim vzeti praznovanja njene državnosti. Udeležil sem se slavnostne seje Državnega zbora in nato proslave na Kongresnem trgu v Ljubljani. Na sami proslavi rdeče zvezde ni bilo čutiti in nekateri poudarki s proslave so bili zelo primerni in umestni. Posebej tisti, kjer so poudarjali potrebo po strpnosti, sožitju in sodelovanju ter svobodi vere in njenega zasebnega in javnega, individualnega in kolektivnega izražanja. Zato sem bil toliko bolj razočaran in zgrožen, ko sem iz medijev izvedel, da sedanje vodstvo Državnega zbora med slavnostno sejo ni dovolilo izvajati uglasbenega Cankarjevega Očenaša hlapca Jerneja. Ker pač Očenaš preveč spominja na krščanstvo. Torej časov zatiranja krščanske vere in izganjanja vsakršne njene navzočnosti iz javnosti še ni konec. To so zlovešče napovedi za prihodnost nas vseh.

Za današnji dan državnosti nam torej ostane predvsem lep spomin na mašo za domovino, ki smo jo obhajali v ljubljanski stolnici in po drugih cerkvah naše domovine, in pa trdna odločenost, da naše domovine Slovenije ne bomo prepustili tako zlahka tistim, ki želijo kolesa njene zgodovine zavrteti nazaj.