Andrej Capuder ob 200. obletnici „nordijskega Pascala“- Sørna Kierkegaarda
Slovenija Tone Gorjup
Pred 200 leti se je v danski prestolnici rodil eden najprodornejših mislecev zadnjih stoletij Søren Kierkegaard. Ob njem so se navdihovali tudi Slovenci od Kocbeka in Trstenjaka naprej. Jeseni bo v Ljubljani potekal simpozij, ki želi z različnih zornih kotov predstaviti njegovo življenje in misel ter odmeve pri nas in drugod po svetu.
Søren Kierkegaard se je rodil 5. maja 1813.v Københavnu. Odraščal je v protestantskem okolju rojstnega mesta in tam študiral filozofijo ter teologijo. Zatem je bil nekaj časa Schellingov učenec v Berlinu. Po vrnitvi domov so pričakovali, da bo prevzel službo pastorja, a se je temu odpovedal. Umaknil se je samoto in kot kritik takratnih filozofskih in teoloških tokov ter razmer v krščanskih krogih razvijal misel, ki je pripeljala do eksistencialistične filozofije in teologije. Poglabljal se je v vprašanje subjektivne resnice in osebne vere. Posameznik mora v lastni eksistenci izkusiti resnico in najti odnos do Boga. Napisal je vrsto filozofsko-teoloških del: Ali-ali, Strah in trepet, Ponovitev, Dejanja Ljubezni, Bolezen za smrt, Šola krščanstva ... Zadnja leta svojega življenja je napisal tudi več literarnih del. Širši slovenski javnosti je postal znan po izidu dela Bolezen za smrt, ki je izšlo leta 1987 pri Mohorjevi družbi v Celju v prevodu Janeza Zupeta. Obsežen predgovor je napisal Andrej Capuder in v njem temeljito predstavil življenje in misel tega „nordijskega Pascala“ in „očeta eksistencializma“.
Dr. Andrej Capuder, se je s tem danskim mislecem srečuje že več desetletij, kot dober poznavalec njegovih del, esejist in tudi prevajalec. Lani je pri Družini izšlo Kierkegaardovo delo „Dejanja ljubezni“ v njegovem prevodu. Vprašali smo ga kdo je Søren Kierkegaard? Kako smo se Slovenci srečevali z njim? Kaj ima Kierkegaard povedati človeku, še zlasti kristjanu, 21. stoletja?
Bil je protestant, vendar je njegova misel tako univerzalni krščanska, da si ga s pridom lastimo vsi: tisti, ki verujemo in tisti ki ne. Bil je „glas vpijočega v puščavi“. Krščanstvu svojega časa je marsikaj prigovoril. Predvsem mu je zameril neavtentičnost in hipokrizijo. Vse te lastnosti srečujemo že od nekdaj v krščanstvu in tudi danes, zato je toliko bolj za nas dragocen ...
Ravno to, da je živel na ostrini noža, da se ni sprijaznil z recepti ... niti ne tistimi najvišjimi, ki so napisani v Svetem pismu. On jih je hotel na koži doživeti, v trpečem gledanju samega sebe. In tu je ravno to razpotje, kjer se znajdemo v bistvu vsi. Vsak človek, ki razmišlja, ki čustvuje, ki doživlja, če je dosleden, če je iskren - tu gre zlasti do iskrenost do samega sebe, se najde na razpotju. In tukaj si je lahko samo želeti, da srečamo Sørena Kierkegaarda, velikega zdravnika iz dežele Danske.
Založba Družina ob izidu Kierkegaardove knjige Dejanja ljubezni:
Tile krščanski pomenki, sad mnogega tehtanja, naj bi šli v glavo počasi, če hočejo iti zlahka; a bojim se, da bodo preveč težavni za tistega, ki se jih bo lotil s površnim branjem in zgolj iz radovednosti. Naj bi torej vsak posameznik, ki bo v sebi tehtal odločitev, ali naj se zagrize vanje ali ne, v svoji ljubezni iskal odgovora, če se odloči za ta drzni podvig. Težavnost in lahkotnost takega branja – če ju skrbno pretehtamo – ali nista morda med sabo v nekem nujnem ravnovesju? Ali ni prava vrednost krščanstva prav v tej natančnosti, ki ne pretirava niti v težjem niti v lažjem?
To so torej »krščanska razmišljanja«; kot taka ne jemljejo samo v pretres »ljubezni«, temveč »dejanja ljubezni«. Pri tem še zdaleč ne mislim, da sem jih popisal in označil v vsej pojavnosti, kot tudi ne – Bog ne daj! – da sem jih v posamičnem zadel enkrat za vselej. To, kar je v svojem bogastvu bistveno neizčrpno, se tudi v najmanjšem dejanju bistveno izmika opisu, to pa zato, ker je v svojem bistvu in v celoti vseprisotno.
