Družina – imaš še prihodnost?

Naš pogled | 04.06.2013, 13:25 Marjana Debevec

Dolgo časa sem izbirala temo za današnji komentar. Na misel so mi prihajale različne rane človeštva: od splava, ki je danes že skoraj samoumeven, ni pa tako jasno, kakšne hude posledice pušča na starših in drugih sorodnikih ubitega otroka; druga tema bi lahko bila komentar na poročanje o zbiranju podpisov civilne iniciative V imenu družine na Hrvaškem.

Zbrali so namreč 700 tisoč podpisov v podporo referendumu, da se v ustavo zapiše definicija zakonske zveze kot življenjske skupnosti moškega in ženske. Na večernem dnevniku Hrvaške nacionalne televizije so povsem neprofesionalno njihovo zahtevo poimenovali homofobna sprememba ustave. Nikogar ni motilo, da so prostovoljce, ki so zbirali podpise, fizično napadali in jih ovirali pri njihovem delu.

Lahko bi pisala tudi o stiskah, ki izvirajo iz ne odnosov v naši družbi. Vendar ne bom razmišljala o vsem tem. Ali pač. Razmišljala bom o eni najvišjih vrednot, ki je sama po sebi, če je takšna, kakršna si jo je Bog zamislil, odgovor na vse te probleme. Mislim na družino. Mesec junij je mesec porok, v naši družbi pa se žal vse manj mladih odloča za ta korak. Odločitev za vedno? To je danes preživelo. Papež Frančišek je prejšnji teden omenil nekega fanta, ki je rekel, da bi postal duhovnik za deset let. Potem pa bi izstopil. Shizofreno družbeno okolje nas sili k temu, da vsak dan spreminjamo svoje mnenje, svoje odločitve in izbire. Tudi vero prilagajamo našim trenutnim potrebam. In kam nas to vodi? Še nikoli v zgodovini nismo bili ljudje tako odtujeni drug od drugega, individualizem nas zapira same vase, sebičnost nas zavira v duhovni rasti, hkrati pa v nas povzroča stiske, depresije in negotovost. Sprašujem se, kje je korenina vse te zmede, ki nas na koncu privede le do vse večje potrošnje, saj tam najdemo trenutne utehe. Ne pa do sreče.

Pa se vrnimo k družini. Poglejmo kako so jo pojmovali v preteklosti.

V vseh kulturah je bila zveza med moškim in žensko temelj družbe in urejena z obredi in pravili, ki so nastali zato, da bi zavarovali vez med možem in ženo ter otroki. V zakoniku Babiloncev iz leta 1750 pred Kristusom je zapisano: »Če ima človek ob sebi ženo in z njo ni sklenil pogodbe, potem ona ni njegova zakonita žena.« Tudi Konfucij je že v petem stoletju pred Kristusom videl družino kot primarno družbeno okolje, kjer se človek uči pristnosti: če namreč družina ne živi krepostno, tudi država ne more napredovati.

Hindujski zakonik iz drugega stoletja pred Kristusom pa navaja osem načinov, kako se lahko moški in ženska poročita. Gre za temeljno besedilo indoevropske civilizacije, ki narekuje naravne in družbene zakone.

V antični Grčiji je imel za Periklosa zakon sveti značaj, kot je zapisal leta 451 pred Kristusom. Sklenili pa so ga pred dvema pričama.

Za Rimljane je bila zakonska zveza vedno monogamna. Bila pa je mogoča, ko sta se moški in ženska odločila, da želita postati mož in žena. V tem se je tudi razlikovala od skupnega sobivanja brez poroke. Zakon je bil namreč sad odločitve in ne telesnega združenja. V grški in romanski misli je bilo jasno, da obstaja naravni zakon, ki je nad človeškimi zakoni.

Danes je situacija na prvi pogled tragična. Po podatkih Statističnega urada je v letu 2011 v Sloveniji sklenilo zakonsko zvezo 6.671 parov, 2.298 parov se je v tem letu razvezalo. Vse več zakonskih zvez razpade po dalj časa trajajoči zakonski skupnosti. Pogosto je to takrat, ko otroci odidejo od doma in zakonca odkrijeta, da žal nimata ničesar več skupnega.

Družine so odsev družbe in kulture; družbe, ki se zdi na robu propada. Tudi danes sanjamo o veliki ljubezni, ki je ključ do sreče. Kljub temu pa delamo kapitalno napako, ko namesto, da bi ljubezen podarili, jo samo in predvsem pričakujemo. Res je, da nas k temu usmerja vsa industrija z mediji na čelu. Vendar pa je v naša srca položen zakon, ki nam govori drugače. Včasih je težko slišati ta tihi glas, ki ga duši hrup okolice. Zato je pomembno, da najdemo okolja, kjer mu bomo lahko prisluhnili. Mnogi danes ne verjamejo več v ideal družine in zakonske zveze; ali pa se jim ta zdi samo oddaljeni ideal. Po drugi strani pa slišimo, da je prav odnos med možem in ženo najbližja podoba samega Boga; poimenovali so ga celo ikona Svete Trojice. Mogoče je prav zato ta odnos, ki naj bi bil nekaj svetega, tako napaden z vseh strani. Politika družino vse manj podpira. Zdi se, da princu teme dobro uspeva, ko družino nažira z raznih strani. Pomislimo samo na svobodna sobivanja brez obveznosti, splave, zasvojenost z mamili, televizijo in internetom, nezvestobo, nasilje, individualizem, zahtevo po uveljavljanju samega sebe, odrinjenost Boga iz našega življenja in še in še bi lahko naštevali. Koliko zakonov propade kmalu po poroki, so pa tudi takšni, ki vztrajajo skupaj, vendar med njimi ni več nobenega odnosa. Lahko rečemo, da je takšen zakon mrtev. Veliko podobnih primerov sem v zadnjem času osebno spoznala in občutila žalost teh ljudi, ki ne vedo, kako naprej. Ali pa se o tem sploh ne sprašujejo več, ker so se navadili, da tako pač je. Vsak od njiju živi svoje življenje.

Vem, da sem zahtevna, toda takšnega zakona nočem. Vsakič znova se zavem, koliko pasti, je pripravljenih na tej poti odnosa, ki je nikoli končna zgodba, ki se vedno spreminja, ki ima padce in vzpone, vendar pa je lahko vsak padec priložnost za nov začetek. Ali pa tudi ne. Lahko se le nabirajo negativne točke, kot na primer pike v Mercatorju, na koncu pa je ta gora prevelika, da bi jo prehodila skupaj. Veliko težje se je ustaviti, si povedati, kaj ne gre, si zaupati, kaj in kako doživljava, začeti znova in si vsak dan prizadevati za tista majhna dejanja ljubezni, ki gradijo pristni odnos. Včasih to pomeni prisluhniti drugemu brez vnaprejšnjih pripravljenih odgovorov; pomiti kup posode ob 11. uri zvečer, utihniti, ko veš, da bi drugega lahko prizadel, vstati ponoči k otroku, ko se ti zdi, da pobiraš zadnje atome moči...

Sinoči sva se z možem pogovarjala o teh vprašanjih in na koncu prišla do zaključka, da je vse na svojem mestu, če v središče našega življenja postavimo Boga. Potem si sicer lahko še zatiskamo oči, vendar pa v globini srca dobro vemo, kaj je prav in kaj ne. Zavemo se, kako pomembno je graditi odnose, ki seveda zahtevajo žrtev, vendar pa nam prinesejo veliko več, kot pa smo vanje vložili. Včasih mi pride želja, da bi napisala hvalnico družini, ki je po eni strani najbolj krhka celica družbe, po drugi strani pa je njen temelj. V takšni družini, kjer si vsi prizadevajo za medsebojno ljubezen, tudi otroci rastejo bolj umirjeni. Vsak lahko živi svojo zgodbo, brez posesivnih mater ali odsotnih očetov, saj imajo za svoj temelj odnos med njima. Ta odnos, ki zori preko vsakdanjih preizkušenj; lepih in težkih trenutkov; odnos, ki zakoncema dovoli, da si s čistim pogledom zazreta drug drugemu v oči in se zavedata, da sta na skupni poti, ki je lahko vedno lepša in lepša. Poskusimo še danes. Če je pretežko, lahko poiščemo kakšno pomoč, osebo, ki je vredna zaupanja. Vsekakor pa ljubezen dela čudeže. Naj v dokaz za to navedem primer Claudet iz Francije, ki jo je prevaral in zapustil mož, s katerim sta imela enoletnega otroka. Zaprto okolje province in njene družine jo spodbudi, da zaprosi za ločitev. Medtem pa spozna zakonski par. Govorita ji o Bogu, ki je posebej blizu trpečemu: "Jezus te ljubi - tako ji rečeta -; tudi on je bil kot ti izdan in zapuščen; v njem lahko najdeš moči, da še vedno ljubiš in odpustiš." Počasi se jeza v njej poleže in začne ravnati drugače. Vpliv seže tudi do njenega moža, Laurenta, in ko se prvič znajdeta pred sodnikom, se gledata z drugačnimi očmi. Sprejmeta predlog o šestmesečnem premisleku. Ponovno vzpostavita stike med seboj in ko ju sodnik pokliče, da bi potrdil ločitev, odklonita. Ko se spuščata po stopnicah sodišča, se držita za roke. Rojstvo dveh hčera utrdi ljubezen, ki je v bolečini pognala globoke korenine. Naj takšna ljubezen vodi tudi naše korake, misli, besede in dejanja.