Ko bomo zmagali ! ...

Slovenija | 31.05.2013, 14:51 Tone Gorjup

Bilo je pred dobrimi sedemdesetimi leti. Prek ljubljanskega Kongresnega trga sta se vračala proti domu dva študenta prava in vneto razpravljala o dogodkih zadnjih dni. Prvi zaprisežen stražar, drugi komunist. Krvava pomlad sredi Ljubljane ju je tako razvnela, da bi se besedni dvoboj lahko že v naslednjem trenutku sprevrgel v pretep.

Njuna pot se je pri naslednji hišni številki ločila in morda sta se prav zaradi tega nekoliko pomirila. Ko sta naredila nekaj korakov vsak v svojo smer, se je drugi obrnil in zaklical prvemu s stegnjeno roko proti vrhu obcestne svetilke: „Poglej! Ko bomo zmagali, boš visel tam gori!“ Odšla sta vsak svojo pot, a grožnja je ostala. Minilo je nekaj let in v ustanovi, ki se je ponašala z imeni pravnikov, priznanih tudi v evropskem in širšem prostoru, je na mesto rimskega prava vstopilo revolucionarno pravo. Minula so desetletja in prvega študenta iz časa krvave pomladi v Ljubljani so nekatere univerze na tujem imenovale za zaslužnega profesorja, drugi študent pa se je ponašal z naslovom narodnega heroja. Ali se nista sprla prav zaradi narodnega heroja, ki je v jutranji megli, včasih sredi dneva ali pa večernem mraku s krvavimi rokami hitel do najbolj zakotnih ulic in se v trenutku, ko so se meščani zavedli novega zločina, izgubil v neznano?

Natopilo je novo stoletje, z novimi generacijami in kot bi morda pričakovali, tudi novimi pogledi na svet. A ostali so eni in drugi, pa tudi tisti klic: „Ko bomo zmagali ...!“ je še vedno aktualen. Po eni strani žalovanje po starih časih, ki je naprimer nedavno tega dvignilo na noge številne romarje, da so obiskali rojstni kraj maršala, ki je med drugim zatajil materin jezik. Ali ni prav on na balkonu pravne fakultete v Ljubljani 26. maja 1945 napovedal, da bo nova država temeljila na revolucionarnem pravu? V noči pred njegovim govorom so narodni heroji preštevali drogove obcestnih svetil in spoznali, da jih je veliko premalo. Začeli so preštevati kraške jame in druga brezna po naši deželi, kamor bi lahko zmetali nasprotnike revolucije. Medtem je maršal podpisal njihovo smrtno obsodbo. Mnogi so mu še danes hvaležni za to, drugi pa že desetletja zaman iščejo grobove na tisoče izbrisanih. Celo študentje ene izmed fakultet so se nameravali skupaj odpraviti na kraj njegovega spomina. Kljub temu, da je padel berlinski zid, da je partija že nekajkrat zamenjala ime, revolucionarna ikonografija ostaja, ostajajo narodni heroji. Celo med vstajniki, ki so stopili na ulice lansko jesen, se sliši: „Ko bomo zmagali ... !“

Ta dvosmernost ostaja občutna marsikje. Medtem, ko si večina politikov, vsaj tako pravijo, prizadeva za dobro države in njenih prebivalcev, je predsednik SD v prvem javnem nastopu po imenovanju sedanje vlade med ključne uresničene cilje stranke uvrstil padec Janševe vlade. Drugi so bili vsaj tiho in se, nekateri med njimi, tiho ozirali po tistih, ki bi utegnili kaziti harmonijo novih oblastnikov. Ni nujno, da gre le za Janšev kader; moteči so tudi tisti, ki so preveč samostojni v razmišljanju in ravnanju. Prvak SD tudi sicer izstopa. Poskuša biti žlahtna opozicija znotraj vladne koalicije in se napol glasno pripravlja na naslednje volitve ter šepeta: „Ko bomo zmagali ...!“

Tudi na področju gospodarstva bi lahko govorili o enih in drugih. Odločitev sedanje vlade, da po skrivnostnem ključu pomaga podjetjem v težavah, kaže, da si nekateri bolj zaslužijo pomoč kot drugi drugih. Vzporedno z zadnjo uspešno zadolžitvijo države so se na primer pojavile govorice o oživljanju propadlega gradbenega podjetja Primorje. Poznavalci pravijo, da je to račun brez krčmarja. Kot kaže, se odgovorni na vladi ne zavedajo, da so na pogorišču propadlih gradbenih velikanov začela rasti nekatera nekoč mala gradbena podjetja, ki jim ne manjka naročil, zaposlujejo nove delavce, ustvarjajo dobiček in plačujejo davke. Se je vlada potrudila, da jim olajša delo in s tem največ naredi zanje, za brezposelne, ki bi utegnili dobiti delo in za svojo blagajno? Nekateri bi medtem metali v vrečo brez dna, v upanju, da so pri luknjah „ta pravi“, oziroma njihovi. Še sreča, da zakonodaja ne dopušča več ravnanja, ki je bilo pred časom povsem običajno.

Prav tako ni dorečeno reševanje bank. Na srečo je Bruselj zahteval neodvisnega zunanjega svetovalca, ki bo brez „starih mačkov“ pregledal, kaj in kje smrti. Banke, predvsem državne se utapljajo, medtem pa ovadb zaradi zlorab pri odobritvah številnih nesorazmernih posojil skoraj ni. Celo nasprotno. Če vzamemo nedavni primer ljubljanskega župana, je ta pri koprski banki dobil nenavadno visok kredit, o katerem običajni državljani lahko le sanjajo. Se morda še kdo spomni sicer precej neizpostavljene SIB banke, v kateri so včasih poslovali tudi po revolucionarnem pravu? Njena zgodba še ni zaključena. In kdo je prevzel njene skrivnostne posle?

Kot kaže tudi na področju sodstva že desetletja odzvanja. „Ko bomo zmagali ...!“ Nesrečni primer Hilde Tovšak je pokazal, ali boje, razkril nekatere pomanjkljivosti. Če ne bi za nekaj dni „izginila“ bi morda Zidar in Černigoj še vedno čakala na vročitev sodbe. Sicer pri Tovšakovi ni šlo brez napak. Je bilo res potrebnih toliko sprememb obtožnice? Kako se je izgubil sveženj listin? S kakšno hitrostjo in kako potujejo dokumenti med različnimi sodnimi organi? So njihova odzivnost, hitrost in učinkovitost res na mestu? Vsa ta vprašanja se odpirajo ne glede na to, da je bil prvi sodnik v državi svoj čas inkvizitor Stanka Medveščka in Janeza Lapajna, prvi tožilec v državi pa po pričevanju pokojnega pesnika in partizana nad „zakoni“, čeprav takrat še revolucionarnega prava.

Vzklik: „Ko bomo zmagali ... !“ nekateri že desetletja nadomeščajo z drugim: „Saj smo vendar zmagali!“ A znašli smo se v času, ko lahko zmagamo le skupaj, ali pa nas čaka propad. Vzkliki „Ko bomo zmagali !“ pa govorijo le o novem prelivanju krvi oziroma življenjske moči naše mlade države.