Zločin in kazen ali Kje je švicarski sir?
Blaž Lesnik
Še vreme ni več na naši strani, je slišati v naraščajočem vzdušju apatije, razočaranosti in ravnodušnosti v naši družbi. Zdi se, da dogajanje spremljamo navzven pasivno in naveličano (če izvzamemo nizko raven na socialnih omrežjih in pljuvanje v spletnih komentarjih - kamor se kanalizira vse več jeze Slovencev), čeprav vsak dan postreže z novimi, spektakularnimi zgodbami.
Resnici na ljubo pa gre za že zdavnaj prežvečeno, a nikoli pogoltnjeno in zato pokvarjeno meso. Spremljamo žajfnico v obliki brezkončne nadaljevanke in žal kriminalko epskih razsežnosti obenem. Prejšnji teden je vsa Slovenija iskala pogrešano Hildo Tovšak, zdaj brez upanja in pričakovanj čakamo na epilog. Tudi po današnji objavi poročila predsednika vrhovnega sodišča Masleše se ne bo zgodilo nič pretresljivega. No, saj se tudi drugod, v mislih imam razvite demokratične države, ne bi zgodilo nič pretresljivega, zgodilo pa bi se pričakovano: jasna opredelitev napak in sprejem odgovornosti.
Na to pač čakamo vsi, ki upamo na boljšo prihodnost in še verjamemo vanjo. Želja po očiščenju ali samoočiščenju žal v splošnem usiha obratno sorazmerno z emigracijo mladih in tudi manj mladih, ki odhajajo na tuje iskat boljšo prihodnost. Ekonomska ali politična emigracija? Če se ne bo nič spremenilo, bo opredelitev odvisna od tega, kdo bo čez leta pisal zgodovinski učbenik o današnjih časih. A kaj bi se pravzaprav moralo spremeniti in ali je sploh še možno, da sami rešimo to "zgodbo o uspehu", ki se je v nekaj letih sesula v prah in so od tako všečnih primerjav Slovenije z uspešno alpsko državo ostale samo švicarske luknje v siru? Mislim, da ni zgolj težava v tem, da ne znamo uspešno prijeti miši, ki so požrle sir, ampak da gre vzrok iskati globlje v nas samih.
Včeraj sva se s sinom po njegovem uporniškem izbruhu pogovarjala o kazni, ki jo je dobil, in o tem, da sem bil po njegovih besedah jaz kriv za njegov izbruh. Ko sem petletnika vprašal, kaj sploh pomeni, da je nekdo kriv, mi je zelo nazorno z gibi telesa pokazal svoje razumevanje - pred mano se je zvil in rekel, da je tako pač nekdo kriv. Razumevanje petletnika, ki pa že zna operirati z besedo, ki je ne razume. Podobno se dogaja naši družbi. Eden čez drugega vpijemo, kdo je zares kriv in kdo ne. Zgodi pa se nič. Vsaka krivda je povezana s kaznijo, kazen pa s sprejemanjem odgovornosti. Ljudje, ki nikoli niso bili kaznovani, nikdar ne sprejmejo odgovornosti za svoja dejanja. In tu je krog, v katerem se vrtimo, zaključen.
Začnimo kar pri rak rani naše razdeljenosti: povojni poboji, ki so, kljub vsemu, kar je bilo odkrito, povedano in predstavljeno, še vedno brez odziva v smislu sprejemanja odgovornosti. Olajšanje bi prineslo jasno in preprosto (samo)priznanje: ni bilo prav, kar se je dogajalo, sprejemamo odgovornost. To je vse. Brez sledu kakšnega revanšizma in tudi brez nepotrebnega kopanja po preteklosti, kot je večkrat kritično označeno tovrstno reševanje razdeljenosti našega naroda. To je polaganje nosilnih kamnov naše skupne prihodnosti.
Odsotnost kazni oziroma nadziranja in izrekanja kazni se kaže na naših krvavih cestah. Kaj pomaga še tako visoka predpisana kazen za nek cestno prometni prekršek, če pa vemo, da nas policist ne bo ustavil in dejansko izvršil kazni. Kdo vozi na izvozu iz avtoceste 40 km / h in kdo ob cestnih delih upošteva omejitev na 60 km / h? Prehitevajo poklicni vozniki. Pa je za to kdo kaznovan?
Poglejmo še v celice naše družbe: v družine in v srž nekaznovalne miselnosti - v permisivno vzgojo, s katero je prežeta aktivna generacija. Če je večtisočletna vzgoja temeljila na palici in korenčku, je danes od tega sodelovanja ostal samo še korenček, pardon: drage igrače, sladkarije in neomejen dostop do računalniških igric. Pa tu seveda nikakor ne govorim o tem, da se vzgoja oblikuje skozi pretepanje otrok, kar je vsega obsojanja vredno dejanje. Največja nevarnost otroku so zmedeni, neodločni, nedosledni starši, ki ne znajo ali ne zmorejo kaznovati. Tudi v šolah že vrsto let beseda kazen ne obstaja - uporablja se nadomestek: "vzgojni ukrep".
Lahko bi šli naprej v naš visokošolski sistem in bi vprašali študente, ki so kdaj študirali na tujem o kazni, ki so predvidene za kršenje akademske poštenosti – govorim o plagiatorstvu. A o tem kdaj drugič.
Klic po očiščenju vseh por naše družbe od pravosodnega sistema navzdol je kot krik otroka, ki svoje starše izziva in hkrati roti: postavi mi meje, oblikuj pravila in se jih pri svoji vzgoji dosledno drži. Potem bom kljub temu, da bom pravila še kdaj prestopil, pomirjen. Vedel bom, da me čaka tudi kazen, saj njena odsotnost vodi v anarhijo.
Analogno je z družbo. Bomo znali postaviti kazni in jih tudi izvršiti? Oziroma konkretneje, bomo poskrbeli za ukinitev vseh omrežij in povezav, ki druga drugo med seboj gor držijo? Morda pa tega ne zmoremo in bodo morali to storiti drugi. In morda je kazen od zunaj nekaj, na kar smo navajeni že iz zgodovine. Jutri pričakujemo poročilo iz Bruslja...
