Izgnanec se je vrnil

Slovenija | 19.04.2013, 14:32 Tone Gorjup

Bil je torek, ko je na letališču pristalo letalo s posmrtnimi ostanki za mnoge prebivalce dežele pomembnega človeka. Pričakali so ga najvišji predstavniki oblasti, krajevne Cerkve in sorodniki. Z državno zastavo prekrito krsto so pospremili do pogrebnega avtomobila in jo v žalnem sprevodu prepeljali v mesto. S tem se je končalo njegovo sedemdesetletno izgnanstvo.

Da ne bo pomote: to se ni dogajalo prejšnji teden, ne na letališču Jožeta Pučnika in v krsti niso bili posmrtni ostanki škofa Rožmana, čeprav je letalo prispelo iz Združenih držav Amerike. Tak sprejem so 22. januarja letos pripravili na letališču Nikole Tesle v Beogradu, ko so iz Amerike pripeljali posmrtne ostanke kralja Petra II. Karadjordjevića. Za škofa Gregorija Rožmana ne vemo natančno, kdaj se je vrnil ... ne kak je bil njegov sprejem in ne, kam so ga odpeljali z letališča. Njegov prihod ostaja, tako kot njegov odhod 5. maja 1945, zavit v skrivnost. Za nekatere trenutek olajšanja, za druge dan veselja, za tretje negotovosti in za nekatere nekaj, kar se ne bi smelo zgoditi. Sprejem se je zgodil šele na dan pokopa, v notranjem dvorišču škofijskega dvorca. Tam so bili člani stolnega kapitlja kot tisto usodno jutro, ko je škof Rožman na hitro sklical kanonike in jim povedal, da ga vabijo na Koroško ... Čeprav je želel nazaj, je postal begunec, izgnanec kar je nekaterim zelo ustrezalo. Begunstvo in izgnanstvo ga je zaznamovalo, a ne strlo.

Ostal je ljubljanski škof in pastir vseh tistih, ki so živeli na tujem, ne glede na razloge, ki so pripeljali do tega. V dneh, ko so Združeni narodi napovedali „svetovno begunsko leto“ (začelo se je 1. julija 1959), je škof Gregorij Rožman napisal izseljencem in tistim, ki so to postali po sili razmer, pismo za tako imenovano „izseljensko nedeljo“. V njem je med drugim zapisal: „To nedeljo molimo drug za drugega: vsi izseljenci za vse izseljence ... V raznih delih sveta, v različnih razmerah živimo, smo malo v stiku med seboj, osebno se večinoma ne poznamo ... Molitev, vsaj na eno nedeljo opravljena izrecno za vse izseljence, nas zopet opozori, da smo del sonarodnjakov in sotrpinov razpršenih po vsej zemeljski obli. Molitev drug za drugega je izraz ljubezni do bližnjega, ljubezni med rojaki, člani istega naroda, ki so vsi enako 'izseljenci' iz kateregakoli razloga so domovino zapustili ...“ Teža begunstva je škofa Gregorija Rožmana zadela že v času po razpadu Avstrije. Ker je kot zaveden Slovenec budil narodno zavest svojih rojakov, so 'nemškutarji' prežali nanj in glede na izid plebiscita je bilo njegovo delovanje v Celovcu onemogočeno. Zato je toliko bolj razumel vse, ki so morali po drugi vojni na tuje, če so želeli, da jih ne bi dosegla roka revolucije. Glede na krivično obsodbo, laži in podtikanja, je bilo tudi njegovo begunstvo prežeto s trpljenjem. Čutil je s tistimi, ki so jim pobili ali zaprli najbližje, izropali domačije, zaplenili premoženje, jih razglasili za sovražnike naroda ... Tolažil jih je in bodril, jim pomagal nositi križ, utrjeval njihovo vero in jih pripravljal na spravo. Zato so se po njegovi smrti mnogi ustavljali na njegovem grobu na ameriških Brezjah v Lemontu, tam molili, prižgali svečko ...

P. Metod Ogorevc, zadnji 'varuh' njegovega groba na tujem, v prekopu škofa Gregorija Rožmana vidi simbolno dejanje. Glede na to, da so grozote druge svetovne vojne in povojnih let zarezale globoke rane v našem narodu in da te po tolikih desetletjih niso zaceljene, je nujno nekaj storiti. Marsikaj bi bilo potrebno in zdravo počasi in z občutkom odkopati, se spraviti in zatem pokopati tja, kamor spada. Kot je še dejal, so nam s to željo v Slovenijo poslali pokojnega škofa Rožmana, ki je na nek način predstavljal bolečino in trpljenje mnogih naših ljudi, ki se jim je zgodila velika krivica ...

Izgnanec se je vrnil in bil bi čas, da se izriše njegova podoba v celoti: od Šmihelske fare, do Lemonta in kripte pod oltarjem Sv. Marije Magdalene.