Ivan Burnik Legiša v oddaji Naš gost
Slovenija | 31.03.2013, 08:23 Tone Gorjup
Naš gost na predvečer Gospodovega vstajenja je bil Ivan Burnik Legiša. Pesnik s Krasa, ki že več kot pol stoletja zlaga verze pod Južnim križem. Obiskal sem ga na njegovem domu v Adelaidi in spregovoril je o svoji življenjski poti, o poklicih, s katerimi je preživljal družino in sebe ter o poeziji, ki ji je zvest od šolskih let.
Rodil se je leta 1934 v Medjevasi pri Nabrežini. V njegovem otroštvu je bila slovenska beseda prepovedana. Zavedna slovenska družina iz katere je izhajal in težke povojne razmere so ga prisilile, da se je po nedokončani šoli zaposlil. Kljub temu najdemo njegove prve pesmi v tržaških Literarnih vajah. Ko je bil Trst z okolico dokončno dodeljen Italiji in s tem rodni Kras razpolovljen, je leta 1956 odšel za bratom v Avstralijo. Za nekaj let... Nova dežela ga je prikovala nase. Farme v Seymorju, železarna v Wollongongu, vodni rovi in pretočna jezera v Snežnih gorah in nazadnje desetletje podzemlja v Andamooki in Cobber Pedyu, kjer opali obdarijo le redke srečneže. Na teh poteh, daleč od civilizacije, ga je potujoči koroški duhovnik dr. Ivan Mikula odkril in spodbujal pri pisanju. Pesmi je začel objavljati v začetku šestdesetih let v Mislih kot Ivan Burnik. K pisanju ga je spodbujal tudi takratni urednik p. Bernard Ambrožič. Ivan Burnik Legiša se je v sedemdesetih letih z družino preselil v Adelaido in si tam uredil dom, kjer živi še danes.
Popolnejšo pesniško podobo dobimo šele ob prebiranju njegovih zbirk. Osebno izpovedne pesmi, ki prevladujejo v zbirki Jesensko listje (1991), zaznamuje življenjska bolečina, hrepenenje po domu in težka izkušnja tujine. V drugi zbirki z naslovom Za pest drobiža (1993) se hrepenenje po domu še stopnjuje. Pesnik se sprašuje po smislu življenja v tujini, kjer se ni nikoli počutil doma. Njegova pot se bliža koncu. Izžet in izčrpan izgublja upanje, da bo dosegel domači kraj. V naslednji zbirki, polni melanholičnih in sanjskih razpoloženj se domotožje ne umakne. Morda tudi zato naslov Hrepenenje in sanje (1995). Če je prej odhod od doma še občutil kot greh, zdaj čuti, da mu je ta odpuščen. Izkričal je svojo bolečino.Vera v Boga mu vliva novo moč in upanje. Zbirka V zorenju duše (1998), se tematsko navezuje na prejšnje. Čeprav je domovina ena sama in v Avstraliji za vedno ostaja tujec, vendarle čuti, da je nova dežela čudežno dobra,/ hiša raznoterih obrazov,/ strpno mešanih ver in kultur. Nikoli se ni zares prijel v tej deželi, čeprav je zdaj Avstralec. Ve, da ga je novi svet zaznamoval, priklenil nase … Naslednja zbirka Klic k Bogu (2008) je zorela kar nekaj let. Prošnja, prepir, občudovanje, zahvala in čaščenje se vrstijo od prve do zadnje strani. In končno še sveža zbirka Zvezde so daleč (2012). Legiša potem, ko obrne še zadnji list, zapiše: „Dragi ljubitelji poezije, da bi se odkrižal bolečine, namesto zijati prekrižanih rok, s pesmijo premagujem tujstvo. Poln nemirnega duha sproščam svojo ustvarjalnost in se potapljam v ljubezni do dveh domovin.“
Več o Ivanu Burniku Legiši v oddaji Naš gost
Moja nova dežela je čudežno dobra,
hiša raznoterih obrazov,
strpno mešanih ver
in kultur.
*
Z žametno roko nas boža,
ozdravlja nam srca,
ohlaja boleče spomine
in odstranjuje nezaceljenih ran brazgotine.
*
Z ljubeznijo nas jemlje pod krov
vseh barv in omik,
skrbno lepi nas v mozaik
mnogoličnih duhov.
