Stopimo na pot odpuščanja in bodimo sprememba

Slovenija | 26.03.2013, 18:03

Kako ste? Meni se zdi, da je vse na glavo. Imeli smo zelen božič, pred nami je bela velika noč. Pomlad je prišla za kratek čas, se poslovila in je ni. Očitno so v modi zamrznitve – v dobesednem in prenesenem pomenu.

Še bolj kot to pa dvojna merila, ki smo jim priča v zadnjem času. A ne bom o političnem dogajanju, naj prinese še kakšen rekord, poleg najhitreje odstopajočega ministra, in še kakšno razveseljivo dejstvo, poleg tega, da kar naenkrat ni več lačnih otrok in vsesplošnega strašenja o revščini s strani večine medijev. To mi je v bistvu všeč, le dovolj imam vseh manipulacij – na eni in drugi strani, na levi in desni, ker svet ni črn, niti bel, je pisan in moral bi biti bolj vesel.

Privoščimo si skok stran ali pa kar polet. Zmagovit in razveseljujoč, takšen kot ga zmorejo naši letalci, ki so pretekli konec tedna pripravili pravi športni praznik za vse Slovence. Zdi se mi, da je v tem trenutku resnično edini, ki povezuje narod, šport. Seveda dokler so tu uspehi. Če jih ne bi bilo, se bojim, da bi se spet usul plaz neprijaznosti.

Marec je prinesel tudi lepe praznične dni za vse - ženske, očete in včeraj tudi mamice. Materinski dan sedaj dobiva tudi ime dan krščanskih staršev, a meni je prvi bolj všeč. Že, že, dragi moški, brez vas mi ne bi mogle postati mame, a vi praznujete 19. marca, sv. Jožef je vaš zavetnik. Materinski dan pa je spodbuda in praznik tudi za vse tiste mame, ki so ostale same – zaradi kakršnega koli razloga. To v resnici sploh ni pomembno, dejstvo je, da so to velike žene, ki skupaj z otrokom ali več otroki hodijo po poti, ki je večinoma ukorjena za dva. In zmorejo prenašati težo življenja same, se soočati z izgubo ljubljene osebe in biti trdna opora otrokom, ker to potrebujejo. Zato vsem mamam, ki ste same na tej poti, moj globok poklon in občudovanje, ker zmorete.

V marcu smo dobili tudi novega papeža Frančiška, ki navdušuje s svojo preprostostjo in vero resnično živi. Prav vsak dan svet obkrožijo fotografije in pozitivne novice o njem. A upam, da to začetno navdušenje ne bo popustilo in da se zavedamo, da bomo za prenovo Cerkve morali delati vsi - ne bo dovolj, da je papež sočuten do najbolj ubogih, na potezi sva jaz in ti. Toda to dejstvo ostaja bolj kot ne pozabljeno. Kajti mi radi vzklikamo ob uspehih naših športnikov in takrat smo enotni, všeč nam je novi papež, a dokler on premika gore, ko bomo mi morali streti kamne v naših srcih, pa se že rojevajo dvomi. Najlažje je kritizirati in to vsakega, če le ni naš, še preden sploh kaj naredi. Potem se ne poslušamo več, ampak tekmujemo, kdo bo koga premagal z žaljivkami. Žal imamo tak zgled tudi v samem državnem vrhu. Znamo biti glasni, znamo biti žaljivi, ne znamo pa biti spravljivi. Znamo kričati, ne znamo se pogovarjati in poslušati, čakamo, da se bo resnično pojavil kdo, ki bo delal v dobro človeka - majhnega, najbolj ranljivega in prizadetega že od življenja samega, kaj šele od ljudi. A ta sprememba morava biti jaz in ti.

V velikem tednu smo povabljeni, da razmišljamo o vsem tem, predvsem pa o odpuščanju. Pot do njega nam je pokazana - to je križev pot, to je trpljenje, to ni zakon, ki bi ga izglasovali, preveč enostavno je, to ni mrtva črka papirja, ki nemo zija in sama po sebi ne more storiti nič, to je moč, to je milost, ki prihaja od zgoraj.

In tega se menda katoličani zavedamo, če je naša vera bolj globoka od košarice, v katero bomo spravili velikonočne jedi. Odpuščanje je krvavi pot, ki od nas zahteva temeljito spraševanje vesti - svoje, ne moževe, ženine, sosedove … To je križev pot, ko si na rame naložiš svoje grehe in tudi krivice, ki so ti bile storjene, jih neseš in potem tudi umreš v svoji zamerljivosti, nevoščljivosti, sovražnosti … In če bi vsak katoličan to zmogel, bi tudi v Sloveniji že davno dosegli spravo. Tako pa … Radi omenjamo Jezusa, ga postavljamo za vzor, a še vedno se premalo resnično zgledujemo po njem. Njegovo delovanje je bilo tiho, mirno, a sledile so mu množice.

Mislim, da je končno čas, da si priznamo, da nas nihče več ne zatira, niti ne preganja. Sama tega nisem nikoli občutila, pa svoje vere nisem nikoli skrivala, niti sedaj ne. So pa bile generacije, ki so jim bile storjene krivice in so umrle, zaradi vere, zaradi domovine. Pa bi si ti naši svetniki, ki so obležali v premnogih moriščih želeli, da se mi še kar naprej prepiramo? Ne, mislim, da tudi grobovi kričijo in kličejo k spravi. Najprej s samim s seboj, s svojo preteklostjo in tudi preteklostjo naroda. A dosegli jo bomo, če se bomo zanjo prizadevali na pravi način. Če bomo križ naložili na svoje rame in ga nesli - v odpuščanje grehov vseh nas. Ne zahtevajmo od tistih, ki napak niti ne priznajo, da bi ga naložili. Bodimo kot Jezus.

Potem se bomo prenehali deliti na naše in vaše, zmogli bomo odpuščanje živeti. A ne zahtevajmo, da drugi naredijo prvi korak, naredimo ga mi, kristjani. Naj bo odločen, čeprav bo boleč, saj odpuščanje od nas zahteva trpljenje, ne pa metanje kamnov. Kazalec naj ne bo iztegnjen in naj ne kaže na drugega, dlan si položimo na svoje srce in se zazrimo vanj. Živimo svojo vero, ki je odrešujoča. Po velikem petku, ko Jezus v vsej svoji bolečini reče: »Dopolnjeno je!«, pride Velika noč - vstajenje življenja. To je smisel naše vere, živimo jo in pričujmo z življenjem. Bodimo velikonočni, veseli kristjani, ki so se prekalili v svojem trpljenju in odpuščanju. Sadovi bodo potem prišli sami od sebe.