O sovražnosti do nerojenih se ne sme govoriti

| 20.03.2013, 14:24

V petek sem se v državnem zboru udeležila javne predstavitve mnenj o sovražnem govoru. Sklicala jo je Tamara Vonta kot predsednica Komisije za peticije ter človekove pravice in enake možnosti z namenom, da bi zakonodajalec pridobil »mnenja in stališča strokovne in širše javnosti v zvezi z omenjeno problematiko«. Tako se je v parlamentu zbrala pestra druščina – od predstavnikov oblasti, pravnih strokovnjakov, do najrazličnejših nevladnih organizacij in zainteresiranih posameznikov.

Že kmalu na začetku je šokiral predstavnik varuha človekovih pravic, ki je neodzivnost varuhinje upravičil z besedami, da je slednja takoj povedala, da obsoja vse vrste sovražnega govora, sicer pa da se na aktualne primere sovražnega govora odziva samo izjemoma. Svetoval je, naj »bagatelnih« primerov sovražnega govora ne dramatiziramo, ampak naj jih raje ignoriramo in pustimo pozabiti. Zdaj torej vemo: če kdo sovražno govori proti nam, je najbolje skloniti glavo. Jutri si bomo že opomogli, pojutrišnjem pa pozabili …

K sreči je za njim nastopil dr. Lovro Šturm in v nasprotju s predhodnikom poudaril, da sovražni govor ni le tisto, kar spada pod opredelitev sovražnega govora v skladu s kazenskim zakonikom, ampak je širši pojem. In tega nam ni treba prenašati. Zlasti pa mu je nasprotoval v tem, da si niti umetnik ne sme privoščiti česarkoli. Lahko nekaj ovije v satiro, mora pa ostati pri resnici.

Razprava je v nasprotju z mojimi pričakovanji potekala na dostojni ravni, čeprav so bili pogledi precej različni. Mnogi razpravljavci so opozorili na vse pogostejše primere kristjanofobije v Sloveniji in na deset tisoče mrtvih, ki jih še nismo pokopali. Da bi to bilo treba storiti, se je strinjala celo predsedujoča Tamara Vonta, sicer poslanka PS.

Zapletlo pa se je, ko smo nekateri udeleženci javne predstavitve mnenj želeli izraziti zaskrbljenost nad sovražnim govorom do nerojenih otrok, ki je v Sloveniji zelo razširjen. Kaj pa je spodbujanje k splavu – kot ga premnogokrat slišimo od zdravstvenih delavcev in je splošno sprejeto v družbi – drugega kot spodbujanje k umoru in torej najhujša oblika sovražnega govora? Če dopuščamo poboje – zunajsodne iz preteklosti in poboje nerojenih otrok, ki se dogajajo vsak dan in jih je v Sloveniji prek 6000 na leto – so dovoljene tudi vse druge oblike kršenja človekovega dostojanstva. A ta tema po mnenju Tamare Vonta ne sodi v okvir razprave o sovražnem govoru, čeprav so jo kot tako prepoznali mnogi prisotni. Zato je govorce ostro prekinila, dva poslala z govornice, enega poslušalca pa celo iz dvorane. Smeli smo govoriti o vsakršnem sovražnem govoru, le o njegovi najbolj kruti obliki ne. Taka je svoboda govora v slovenskem hramu demokracije!

Tamara Vonta si je privoščila celo to, da je na vprašanje, po katerem členu poslovnika državnega zbora govorce pošilja z govornice, v slogu absolutista Ludvika XIV. (»Država, to sem jaz«) razsrjeno odgovorila, da »po tem členu, da sem jaz predsedujoča«. Že res, da ima kot predsedujoča pristojnost, da odloča, komu da besedo in komu jo odvzame, v tem primeru pa je svojo moč izrabila, da je utišala sebi neljube glasove. Ni treba poudarjati, da se o izpadu, ki bi jo v vsaki normalni demokraciji stal vsaj predsedniškega mesta Komisije za peticije ter človekove pravice in enake možnosti (!), če ne tudi poslanskega stolčka, v medijih ni dalo zaslediti ničesar.

Predsedujoča je v svoji predstavitvi na spletni strani Pozitivne Slovenije zapisala: »Zavzemam se za državo, ki bo domovina vsem /…/ Zagovarjam odprt dialog z vsemi, ne glede na njihovo prepričanje in druge različnosti, ki so nujne za kakovost in obstoj vsake družbe. Zagovarjam politiko za ljudi in politika, ki sliši.« V petek ni hotela slišati, namesto dialoga je vladala diktatura.

Ta dogodek mi pove dvoje: Prvič, da imamo v Sloveniji še vedno zelo različne predstave o osnovnih demokratičnih načelih, kot sta svoboda govora in demokratično vodenje, in drugič, da je nasprotovanje splavu absolutno prepovedano, še več – splav je pri nas tabu tema. Kako bomo rešili tako prvo kot drugo, je ključno za obstoj naše države, časa za reakcijo pa zmanjkuje.