Karlo Bolčina
Satan je zasejal v Cerkev nemir in jo skušal razkrojiti
Slovenija
„Polnočni zvon z visokih lin krepkó zaklenkal je! Potihnil glas je violin, strunar odbrenkal je. Plesišča in gledišča se povsod zapirajo, v odprta pa svetišča se zemljani zbirajo.“ (S. Gregorčič, V pepelnični noči)
No, tako nekako bi opisal svoja čustva pa tudi svoj fizični pogled na trg sv. Petra v Rimu, dan po veseli novici izvolitve novega papeža. Potihnili so vzkliki in bučno ploskanje, umaknili so se medijski delavci in kamere, ugasnili so luči in vse je potihnilo. Trg v središču Berninijevih stebrov je postal le izpraznjeno gledišče, še pred nekaj urami pa zavetje stotisočem, ki so dvigali svoje glave navzgor, nad Sikstinsko kapelo in proti osrednji loži vatikanske bazilike. Nič več cvetnonedeljske hozane, ki je spremljala slavni Jezusov vhod v sveto mesto na grbi ubogega oslička, pač pa nočni in spokojni mir, tako blagodejen za Frančiška, kakor za kardinale in vso Cerkev.
Ni jih več tu, papeževih navijačev, na trgu sv. Petra. Zora jih je povabila v cerkve in kapele, da bi z vsemi vernimi zaupali novo pot Cerkve Božji previdnosti.
Tudi sam sem bil med njimi, ne sicer na vatikanskem trgu, a pred Gospodom, pred tabernakljem. Z malo čredico svojih sester, ki me vsako jutro spremljajo v molitvi Cerkve sem se najprej zahvalil: izvolitev papeža Frančiška ni sad kardinalskih pogovorov niti notranjih spletk niti stav, ki so se kar razmnoževale v teh dneh. Imena kandidatov, „ki so se potegovali za to čast“ so ostala le napisana na časopisnih papirjih in na spletnih straneh. Konklave je še vedno pokazal in dokazal, da pri izbiri Petrovega naslednika vodi kardinalske misli in roke sam Sveti Duh. No, že res, da so se nekoč vmešavali nepridipravi in nepoklicani, pa se je tako izteklo, da je bil „poglavar“ Cerkve res poglavar in ne pastir. A tudi tokrat, kakor med zadnjimi izvolitvami, je vendarle Bog pokazal kdo je „Poglavar“ in kdo vodi zgodovino.
Vzamem v roke brevir. Preberem odpev k prvemu psalmu: „Že navsezgodaj mi pomagaj, Gospod, in se me usmili“ Pravijo, da je molitev osebni, notranji in zavestni pogovor z Bogom, a tokrat so moje misli drugje. „Že navsezgodaj...“ Ali niso to misli in prošnje papeža Frančiška? Od vsega začetka novega dne, nove dobe prosi pomoči z višave. Čuti, da je le krmar tiste barke, ki je bila zaupana Petru in danes njemu. Mu je bila zaupana, ne darovana. Ni njegova lastnina in on ni njen gospodar, niti poglavar. On je krmar, ki mora poznati orientacijski kompas (Božja beseda), krmilo (papeževi pomočniki) in ladjo (cerkveno občestvo). Kdo naj mu lahko že navsezgodaj, v prvih urah papeške odgovornosti pomaga? Gospod. Zato obišče baziliko Marije snežne in se izroči njej, ker ve da le „per Mariam ad Jesum“. In ker prosi usmiljenja zase, priporoči tudi spovednikom naj bodo usmiljeni.
Čas beži in že moram prebrati drugi odpev današnjih hvalnic. „Gospod bo naklonil Jeruzalemu mirne čase“. Oh, ta preroška beseda me navduši: mirne čase! Spomin zavrti kolo v nasprotno smer časa in prešine z občutkom tesnobe vse to, kar je moral doživeti papež Benedikt. Napovedal je Leto duhovnikov, da bi obnovili svojo gorečo molitev za tiste, ki smo poklicani in poslani; da bi duhovniki bogatili svoje življenj v svetosti in ponižnosti, da bi služili Besedi in ne denarju. Pa je doživel popolno nasprotje – škandale v ožjem in širšem cerkvenem krogu, umazanije vseh vrst in oblik. Satan je zasejal v Cerkev nemir in jo skušal razkrojiti. Modri Benedikt se mu je zoperstavljal, a končno spoznal, da mu telesne moči ne dajejo dovolj podpore v delovanju duha. Prosil je Očeta in Sin mu je odvzel breme. Ko je Kristus snel oje z Benediktovih ramen, je že poslal novega pastirja, mlajšega, telesno krepkejšega, trdnejšega zdravja in z njim naklonil Cerkvi, ki je predujem nebeškega Jeruzalema, nove in mire čase. Blagi pogled papeža Frančiška, blagohotna in iskrena beseda, mile oči in blagoslavljajoče roke so vsem nam vlile spokojnosti in miru. Umirili smo se po enomesečnem pričakovanju, po trinajstdnevnem tavanju brez „glave“, po napetem čakanju imena. Umirili smo se.
„Prav je, da hvalimo Gospoda“. Tako pravi odpev pred tretjim psalmom. Da, prav je, da v tem jutru, novi zori Cerkve, hvalimo Gospoda za veliki dar. Vsak zna prositi, rotiti, moliti, kadar sega voda v grlo, a kako težko nam je hvaliti in izražati hvaležnost Njemu! Satan bi nas rad zavedel, da je vse to le politično, diplomatsko, človeško, „mafijsko“, kompromisno delo. Mi pa vemo, da je vse to dar Svetega Duha. Zato je „prav, da hvalimo Gospoda“.
