Kultura sporočanja - dobro sodelovanje

Komentarji | 08.02.2013, 19:57

Ob srečanju z nekom, ki se počuti negotovega, nesprejetega, začutim, kako se je v njem zgostila tesnoba, da bo spet zavrnjen. Raje se umakne, vendar v sebi hrepeni po ljubezni, po bližnjem. Kdor o sebi misli, da ni dovolj dober, se boji, da bi ga drugi odkrili, prepoznali njegove slabosti. Zato igra ali se umika vase. V zaprtosti pred svetom pa se porodi negodovanje, občutek krivice, gnev, jeza, ki v določenih okoliščinah lahko plane na dan. Svoje stanje doživlja kot posledico krivic, napačnega ravnanja drugih, velikokrat kar tistih oseb, na katere so že vrgli kamen. Čeprav je izvor njegove stiske globlji, njegova jeza in prizadetost poišče nadomestnega krivca.

Morda so igrive maske, ki si jih človek izbere za pusta tudi priložnost, da se tak človek odpre svetu, saj dopusti, da vsaj kakšen žarek resnice pride na dan.

Ko se dotaknemo srca, si upamo pogledati v svet s svetlejše strani, zaznamo sveto, ki je v vsakem človeku.

Strah in tesnoba sta danes velikokrat z nami, vsepovsod okrog nas se ju čuti (v medijih, med znanci, v službi, ki jo marsikateri nepredvideno ali pa predvideno izgubi, med sosedi in sorodniki, ljudje se negotovo ozirajo v sedanje dogajanje). Počasi lahko prileze tudi v naše življenje, tudi če zato ni posebnega razloga. Postanemo bolj dojemljivi za težje, temne, slabe plati življenja. Naše zavore nas pogosto peljejo stran od bistvenega, stran od resnice, s tem pa tudi proč od poslanstva, ki ga imamo na tem svetu. Kako blagodejno je poslušati misijonarja Pedra Opeko, s kakšnim žarom in hvaležnostjo govori o vsakodnevni kepici riža, ki omogoča preživetje revnim otrokom, s kolikšno spoštljivostjo in dostojanstvom se ozira na vsako človeško bitje, ki mu pride na pot. Ali si kdo more sploh predstavljati, da bi ta velik mož miru izrekel ali napisal: "Gotof si!" Zanj človek ni izgubljen, za vsakogar najde besedo. Saj človek je kot izvir, ki nikoli ne usahne.

Kako prazno, megleno, kako neizpolnjeno, kako utesnjeno se počutimo, ko ne dosežemo notranjega Duha, ko mu ne pustimo, da bi imel dovolj prostora v našem življenju, da bi mu odprli pot z upanjem in ljubeznijo. Da bi vedeli, kam je treba, kako je treba, kaj je bistvo, kaj je moja naloga. Nemir, tesnoba, neizpolnjenost sta potem vse bolj z nami. Strah nas utesnjuje, leze v globino, postane del življenja, nas blokira, da se ne premaknemo več kot bi se lahko.

Kako preprosto je reči, da "sredi svojih vsakodnevnih življenj, sredi vsakdanjega dogajanja moramo najti moč, s katero napojimo dušo, naše ustvarjalne duše", pravi Sark. A kako težko se nam zdi to doseči, ko smo sami pred to odločitvijo. Potreben je napor.

Toda, čimbolj smo v stiku s sabo, čim bolj si upamo prisluhniti, se čutiti, čim bolj smo živi, vpleteni v svet, odprti tudi zunanjemu svetu, tem več bistvenega zaznamo, in potem se utrne navdih, se naučimo prepoznavati trenutke, ki so pomembni, ki lahko spremenijo, zelo utrdijo človeka za bistvo. Za odgovornost zase in za druge, za odgovornost za državo, ki je tako lepa, ki je edina, ki jo imamo. Spoštujem ljudi, ki spoštljivo živijo v mejah svojih možnosti, delajo za dobro, za razvoj vsega, kar jim je sveto in kar s svojimi talenti dosežejo, zmorejo.

Kdor se odloči za kulturno sporočanje, vztrajno vlaga v lepe odnose, odkrije, da se odprejo poti do ljudi. So dnevi, trenutki utrujenosti, slabega počutja, ko nas pograbi jeza, ko nas nekdo napade, prizadene na naši najbolj občutljivi točki. Namesto razumevanja in miru se prikradejo dvomi, predsodki. Takrat je posebna priložnost za utrjevanje. Je tudi kakšno obdobje mlačnosti, odmaknjenosti, ko ne vidim sadov svojih prizadevanj. Toda pomembna je naša dobronamernost. Potem ni zaman. Poskušam vedno znova. Vedno znova naredim korak k človeku.

Drugega razvrednotimo, ponižujemo, ko se mi sami čutimo manjvredni, ko nas boli, nas je strah, ko nimamo moči za lepo besedo. V stiski smo lahko zelo krivični, da razvrednotimo sočloveka, mu vzamemo dostojanstvo, upanje, veselje.

Pretresi in bolečine, razočaranja in zablode pa so lahko tudi nova spoznanja, tudi spodbuda, da naravnamo svojo pot. Da se lahko spet mirno ozrem vase, se okrepim. Da se lahko na nov način ozrem v druge. Čudovito pomaga delo za druge, ki to pomoč potrebujejo.

S svojo podobo človek sporoča drugim. Lepo besedo potrdi z dejanji, s svojo držo. Ko posvetimo v svojo temo, posvetimo tudi v medsebojno razumevanje. Saj vedno lahko kaj naredimo za lep spoštljiv način sporočanja, da nas bodo ljudje poslušali, slišali, se ozrli in morda tudi razumeli.

Do razumevanja pač pride šele takrat, ko se ob mojem sporočilu človek počuti razumljenega. Zato se ozrimo v obraz svojega bližnjega, prenehajmo gledati mimo ali skozi človeka, ki mi pride na pot – pa bo prenehala noč in zasvetil bo dan.

Tako zasveti dan, ko se oglasi Pedro, ko zazvenijo njegove tople, lepe, tako sočutne besede, človeško preproste. Slovenec je, z argentinskim temperamentom. Z vsem svojim bistvom, z vsem, kar je, sporoča, kako deluje za bližnjega s spoštovanjem, predvsem pa z ljubeznijo. In vedrino, ki opogumlja, da človek iz odtujenosti stopi v svet ter se zave smisla svojega bivanja.

Posvetimo v našo temo, v nas, posvetimo v medsebojno nerazumevanje!!!

Naredimo nekaj za dobre odnose! Iščimo možnosti, kako narediti več, kako prispevati več, kako priti bližje človeku. Prisluhnimo mu. Povečajmo kulturo mojega sporočanja.