Škof Rožman in nogomet

| 06.02.2013, 14:30 Jože Bartolj

Ljubljanski nadškof Stres je v petek, 1. februarja, javnosti sporočil, da je ljubljanska nadškofija pričela s pridobivanjem dokumentacije za prekop oz. prenos trupla škofa Gregorija Rožmana iz Lemonta v ZDA v ljubljansko stolnico. Dogodek bi lahko v civiliziranem okolju predstavljal pomembno točko v spravnem procesu slovenskega naroda, a obstaja bojazen, da bo izrabljen zgolj za kulturni boj.

»Najpopularnejši« škof

29. ljubljanski škof Gregorij Rožman je oseba, okoli katere je verjetno skoncentrirano največ predsodkov in kompleksov v percepciji Slovencev do svoje lastne zgodovine in to velja za vse ravni, od poklicnih zgodovinarjev, novinarjev do šankovskih debaterjev. Še več, pri nas se večina ljudi pri tej temi čuti popolnoma kompetentne, še celo bolj kot pri komentiranju nogometa, in v tem smo gotovo fenomen. Podoba škofa Rožmana kot fašistofila in trdovratnega izdajalca, ki je prisotna pri večini prebivalstva, je bila skrbno skonstruirana v času komunizma in je postala dogma. Ta dogma se je tako močno ukoreninila v našo družbo, da se je ohranila vse do danes in se bo verjetno, žal, tudi v prihodnosti. Pri tem ne gre za vprašanje obravnave delovanja nekega ljubljanskega škofa, ampak za ideološko temo par exellance, gre za vprašanje odnosa do druge svetovne vojne, odnosa do revolucije in bratomorne vojne, kar za večino še danes predstavlja ključno vprašanje slovenske samobiti.

Dve sagi

Predsodkov glede Rožmana je preprosto preveč, da bi se jih tu lotili, a izpostavil bi dve kratki zgodbi, ki nazorno kažeta duhovni okvir, v katerem se gibljemo in na to, kako pomembna je ta tema za varuhe revolucije. Ti se, da bi ohranili svoje mite, poslužujejo vseh sredstev: zavajanj, potvorb, laži itd. in nekatere izmed njih so prav bizarne, kot npr. tista, ko je Jože Pirjevec dejal, da je Rožman v Ljubljani blagoslovil bordel za italijanske vojake. V tem smislu je značilna izpoved, ki je bila 11. maja 2001 objavljena v časopisu Svobodna misel. Avtorica je v njem spregovorila o »osebni izkušnji« ob poslušanju pridige škofa Rožmana na veliko noč leta 1944. Med drugim je zapisala: »Uvodne pridige se ne spominjam. Kmalu je pričel ostro govoriti, nato pa groziti upornim Ljubljančanom celo z večnim pogubljenjem. Govoril je, da je krščanska dolžnost, da vsakdo, ki samo sluti za soseda, sošolca, prijatelja, da je oefar, naj takoj javi pristojnim organom. Izjeme niso niti družine, ker moraš opozoriti tudi na očeta, mater, brata, sestre in druge sorodnike. S tem jih mogoče rešiš večnega pogubljenja. Tako se je razvnel, da je med pridigo kričal, dobesedno pozival na denunciacijo in je v obraz ves posinel.« To pričevanje so kmalu pompozno in nekritično povzeli številni mediji, zgodovinarji, razumniki in celo akademiki. A glej ga zlomka, del arhiva škofa Rožmana se je kljub številnim preiskavam in zaplembam na škofiji vseeno ohranil, med drugim tudi velikonočna pridiga iz leta 1944, na rob katere je Rožman zapisal: »Pridiga je odpadla, ker je bila slovesna maša že ob 9h zaradi strahu pred letalskim alarmom.« Da je pričevanje popolna izmišljotina, je jasno tudi vsakomur, ki vsaj malo pozna Rožmanov duhovni profil, saj se preprosto nikoli in nikjer ni tako izražal in mu je bilo tako mišljenje popolnoma tuje. Prav tako je pomenljivo, da se je avtorica pridige spomnila šele po sedeminpetdesetih letih in da o njej ne govori noben drug vir, čeprav je jasno, da bi si okupator, ki je Rožmana stalno in strogo nadziral, še kako želel takšne pridige in bi jo, če bi bila izrečena, izdatno publiciral in propagiral.

Drugi primer pa govori o pravi mali rodbinski sagi. Radijski napovedovalec Jure Longyka se je leta 2007 med eno od svojih razvedrilnih oddaj Telstar čutil »poklicanega« in se popolnoma »razpištolil« nad odločitvijo Vrhovnega sodišče RS, ki je takrat razveljavilo sodbo zoper škofa Rožmana in slednjega opljuval s klasičnimi žaljivkami: izdajalec, zločinec, fašist itd. Pravzaprav nič posebnega, posebej ne za val 202; zgodovinska in družinska ironija pa je, da je ta »izdajalec, zločinec, fašist …« leta 1942 kar dvakrat na prošnjo domačih interveniral pri okupatorskih oblasteh, naj iz zapora izpusti Mira Longyko, deda zgoraj imenovanega radijskega napovedovalca, in to kljub temu, da sta bila povsem različnih svetovnih nazorov.

Priložnost za spravo

Naši zgodovinski predsodki so v prvi vrsti odraz našega duhovnega horizonta in več povedo o nas samih kot o predmetu obravnave. Slovenci smo pri obravnavi polpretekle zgodovine, kot je dejal Branko Klun: »v nekakšnem začaranem hermenevtičnem krogu: četudi nas preteklost določa in pogojuje, jo po drugi strani mi konstruiramo s sedanjega stališča, pri čemer si na ta način določimo okvire prihodnosti – in to vzpostavljanje zgodovine je globoko zaznamovano s strastmi /…/ in željo po triumfalizmu,« in to seveda velja za obe nasprotujoči si strani. Izhod iz te spirale je mogoč le preko majhnih spravnih korakov in eden od teh bi lahko bil tudi pietetni prekop škofa Rožmana. Pri tem ni nujno, da se s škofovimi dejanji v celoti strinjamo ali ga imamo za svetnika. Lahko se nam zdi v marsičem sporen, a s tem, ko ga sprejmemo v domovino, simbolno pokažemo, da je Slovenija domovina vseh Slovencev, »belih«, »rdečih«, »naših« in »vaših« mrtvih, tistih, ki so bili izgnani, … in preprosto sprejmemo dejstvo, da smo si različni; strpnost do ljudi drugačnega nazora, pa je osnovni korak sprave.

Več komentarjev na Casnik.si