Naše stoletje se je šele začelo in vendar že pišemo novo kronologijo mučeniških smrti

Slovenija | 01.02.2013, 14:30

Msgr. Michel Hrynchyshyn, nekdanji krajevni škof ukrajinskih katoličanov bizantinskega obreda v Franciji, Beneluxu in Švici, ko je bil tudi predsednik vatikanske komisije za nove mučence pri Odboru za Veliki jubilej leta 2000, je izjavil, da se je Cerkev proslavila v dveh tisočletjih svojega obstoja s približno štirideset milijoni mučencev, od teh približno sedemidvajset milijonov v dvajsetem stoletju. Če postavimo pod drobnogled omenjene podatke in jih razčlenimo s pomočjo srednje mere bomo ugotovili, da je v preteklem stoletju umrlo mučeniške smrti 270 tisoč mučencev na leto, 750 na dan, več kot trideset na uro.

To so bili kristjani, ki se v javnosti niso sramovali svoje verske pripadnosti in niso zanikali svojega krščanskega etosa niti pred težko, a nujno izbiro zemeljskega ali nebeškega življenja. Tukaj, na zemlji, so bili očitno v napoto političnim in ekonomskim sistemom, ki goltajo sodobno družbo na temelju svoje prepričane pravovernosti in ozkega enoumja. Umorjeni so bili zato, ker so z besedo in dejanjem branili človekovo dostojanstvo do najvišje mere. Človekovega dostojanstva namreč ne moremo barantati z nobeno varljivo tehtnico političnih sistemov, finančnih perverznosti in enostranskega znanstvenega napredka, ki si prizadevajo za svoj lastni prav ne pa za razvoj človeške osebe.

Verjetno bi bilo takih mučencev še več, ko bi se mnogi kristjani pod psihičnim pritiskom ne uklonili in si zamenjali krščansko obleko z oblačilom sistema. Pa saj jim niti ne zamerimo, za mučeništvo je potrebna močna in trdna podlaga, ki je ne zgradimo na temeljih človeške govorice, pač pa Božje.

Mučenci so torej izbrali zvestobo načelom, pot gorja in izginotje z obličja zemlje.

Naše stoletje se je šele začelo in vendar že pišemo novo kronologijo mučeniških smrti.

Vsi ljudje smo na križpotju. Pred nami se odpirata dve poti. Na začetku prve so vkovani v zemljo smerokazi z napisi: klečeplazenje, politična kariera, blagostanje, denar za vsako ceno; ob drugi poti pa smerokazi z napisi vrednote, pravičnost, vestnost, človekovo dostojanstvo za vsako ceno, tudi za ceno življenja.

Franklin Rooswelt je ob nastopu svoje predsedniške poti zapisal: "Sreča ni samo v posedovanju denarja; uresnišuje se v veselju, da si dosegel cilj, v občutku, da si nekaj čimbolje ustvaril. V nesmiselnem hlastanju po puhlem profitu ne smemo pozabiti, da izvirata veselje in moralno zadovoljstvo iz dela". In jaz dodajam poštenega dela.

Cerkev, skupnost vernih kristjanov, je že izbrala eno od dveh poti - v času delovanja njenega ustanovitelja Kristusa: svoje življenje oblikovati tako, da bo trn v peti tistim, ki samoljubno, sebi ugodno in v svojo lastno korist uporabljajo tujo lastnino in celò življenje sodržavljanov.

Danes kristjani potrjujemo to izbiro: ne bomo molčali in tudi ne smemo molčati, ko bo treba pokazati skrite zanke tistih, ki v imenu osebne ideologije zanikajo demokratični sistem v času in prostoru, v katerem tudi sami živijo.

Toda Cerkev je skupnost zemeljskih kristjanov, ne nebeških; kristjanov, ki živijo v tem zgodovinskem trenutku in se morajo dan za dnem soočati s krivuljo politčnih, gospodarskih in zanstvenih vzponov in padcev. Biti kristjan še ni zagotovilo nepogeršljivosti in vsak, ki je prejel znotraj cerkvenega občestva zakramente uvajanja v krščanstvo še nima garancije, da je na zeleni veji.

Potrebno je torej, da se vsak osebno odloči za načelo absolutne morale in etičnih vrednot, ki se zlasti v današnji družbi tepejo s splošnim mišljenjem: dobro je to, kar je meni prav in koristno. Ekonomija dobrega ne more sloneti na individualistični izbiri vsakega posameznika, pa naj bo veren ali neveren. Morajo obstajati absolutne vrednote, na katerih gradimo družbo in se družba v njih oblikuje.

Svetovna ekonomska kriza o katerih so danes polna usta zlasti tistih, ki imajo v rokah platno in škarje svetovne zgodovine, pa ni kriza ekonomije, pač pa kriza etičnega sistema.

Pod težo zunanjih dražljajev, ki hočejo ekonomiji naprtiti vse slabosti današnje družbe, padamo tudi kristjani, ki smo se v luči in moči svojega Ustanovitelja opredelili za človeka kot izraz Božjega bivanja na zemlji, a v resnici nas samoljubje zanaša na stranski tir.

Nihče nima garancije imunskega sistema, vsak izmed nas se prej ali slej sreča z izbiro laži ali resnice. Naj bo to preprost delavec, ki si v potu svojega obraza pridobiva sredstva za vsakdajni kruh, kakor tudi državni poslanec, minister v vladni koaliciji, najvišji predstavnik države, škof ali duhovnik.

Kaj si bomo vzeli za vir našega pretehtavanja: osebno zadovoljstvo, ki se širokusti v hedonizmu, ali vrednoto pravičnosti in enakopravnosti, ki terja tudi odpoved in preusmeritev naših želja?

Če izberemo to slednje, ne moremo mimo dejstva, da so mnogi pred nami naredili isto izbiro in končali svojo življenjsko pot nasilno. Ker ljubimo svoje življenje in imamo o njem samo zemeljsko izkušnjo, bomo verjetno kar izbrali čimdaljše bivanje na svetu, a s tem si bomo nakopali krivično izbiro laži in nepravičnega profita.

Pa vendar je treba ali bo treba izbrati, srednje poti ni. Tudi za ceno svojega položaja na družbeni lestvici ali svojega življenja. Poskusi, da bi se eni spremenili in postali kakor drugi in drugi spremenili, da bi postali kakor prvi so se vedno klavrno končali v začaranem krogu. Ostaja torej le ena pot: korenita sprememba. Mahatma Gandhi je nekoč razmišljal takole: "Postati moramo sprememba, ki jo hočemo videti." Torej ne sprememba političnega sistema, pač pa človekovega mišljenja, ki se ne bo opiralo na imeti pač pa na biti. Tudi za ceno mučenitšva.