Leto 2012 v deželi in krajevni Cerkvi pod Triglavom

Slovenija | 02.01.2013, 23:54 Tone Gorjup

Gost prve oddaje „Pogovor o“ v tem letu je bil predsednik Slovenske škofovske konference, ljubljanski nadškof in metropolit dr. Anton Stres. Spregovoril in komentiral je dogodke, ki so v minulem letu zaznamovali ljubljansko nadškofijo ter Cerkev na Slovenskem od duhovnih pobud do „črne kronike“, v kateri mediji pogosto obravnavajo katoličane. Dotaknil se je tudi aktualnih vprašanj v naši družbi in povedal, kako naj jih kot kristjani razumemo in zatem tudi rešujemo.

Jubilej ljubljanske nadškofije

Nadškof Stres je o najstarejši škofiji na naših tleh, ki je obhajala jubilejno leto ob 550. obletnici ustanovitve, povedal marsikaj zanimivega, saj je odigrala pomembno vlogo tudi pri tem, kar nas je vodilo od prvih obrisov narodne skupnosti do samostojne države. Vendar je po njegovih besedah preteklost samo odskočna deska za prihodnost. Vsaka škofija je danes Cerkev v malem, ki v celoti sprejema odgovornost za prihodnost vere na svojem ozemlju. To so imeli pred očmi tudi pri praznovanju jubileja ljubljanske škofije, ki je zadnjih petdeset let nadškofija. Nadškof Stres meni, da so bila med dogodki jubilejnega leta najbolje sprejeta postna romanja štirih arhidiakonatov v stolno cerkev. Ustavil se je tudi pri neomajni veri in zvestobi nadškofa Vovka, ki je krajevno Cerkev vodil v najtežjih trenutkih zadnjega stoletja njene zgodovine.

Leto vere

Novo pastoralno leto, v katerem naj bi na različnih nivojih spoznavali krovni dokument slovenskega pastoralnega načrta z naslovom Pridite in poglejte, je nadškof Anton Stres osmislil takole: V Cerkvi smo zato, ker verujemo v Jezusa Kristusa, učlovečenega Božjega Sina, našega Odrešenika, ki je Pot, Resnica in Življenje kakor je opredelil sam sebe. In osebna vera, osebno prepričanje - to je naš temelj. Če moramo obhajati leto vere, je to zato, ker skupaj z vesoljno Cerkvijo spoznavamo, da živimo v svetu, ki našega verskega življenje ne podpira. Javno življenje ni naklonjeno veri. Včasih javno mnenje celo direktno nasprotuje veri ali pa vsaj Cerkvi kot nositeljici vere in zato je toliko bolj pomembno, da pridemo do osebnega prepričanja. Če si predstavljam stavbo, je ta lahko trdna, ker ima močne zunanje podpornike. Če pa zunanjih opor in podpor nima, potem mora imeti močne temelje in nosilne zidove. Nosilni zidovi našega prepričanja v Jezusa Kristusa, našega zaupanja vanj in v katoliško Cerkev, je naša osebna vera. In zato je za nas zelo pomembno, da v trenutku, ko te zunanje pomoči ali podpore za naše versko življenje ni, okrepimo naše lastne temelje … naše osebno prepričanje, da je Jezus Kristus tisti „onstran“ preko katerega ni mogoče iti; od kogar si kaj boljšega, večjega ni mogoče predstavljati, ni mogoče najti, ni mogoče srečati. Za nas vedno znova veljajo iste okoliščine kot za apostole, ko jih je Jezus vprašal: „Kaj pa vi pravite, kdo sem jaz?“ Ljudje pravijo marsikaj. Tudi danes si marsikdo izmišljuje različne odgovore kdo bi bil Jezus Kristus ... če samo pomislimo na različne filme, ki so v zadnjih letih nastajali na to temo. Vsak je skušal imeti nekega svojega Jezusa Kristusa, ki pa ni Jezus Kristus evangelijev. Torej „kaj pa vi pravite, kdo sem jaz ?“ In odgovoriti s Petrom: „Ti si Kristus, Sin živega Boga!“ ... Ravno to izkušnjo, to globoko čutenje, da ima Jezus Kristus besede večnega življenja, da je to tisto, kar človek potrebuje in od česar si kaj boljšega ni mogoče zamisliti. Do tega prepričanja moramo priti; priti do trdega osebnega verskega prepričanja. To je nujno potrebno, če hočemo v okolju, v katerega nas je božja previdnost postavila, stati, obstati in tudi pričevati ...

Vprašanja, ki zadevajo širšo družbo

Glede družinskega zakonika, ki je bil zavrnjen na referendumu 25. marca lani, nadškof opozarja, da se pojavljajo zelo močne težnje, da bi imenovali družino tudi take oblike bivanja, ki to niso. Poudaril je, da družina ostaja nenadomestjiva. O pobudah, da bi bilo Cerkev potrebno obdavčiti, je dejal, da „Cerkev“ plačuje vse davke kot jih plačujejo druge primerljive ustanove ali organizacije. Sicer pa pobude o posebni obdavčitvi izhajajo iz skupine, ki kaže sovražnost do katoliške Cerkve. Pri tem zbujajo nestrpnost in uvajanje diskriminacije do določene skupine ljudi, kar je protiustavno. Zanimala nas je dolžniška kriza mariborske nadškofije s potopom družb Zvon 1 in Zvon 2 ter nadškofijskega Gospodarstva Rast. Po besedah nadškofa Antona Stresa „zvonovi“ niso tajkunska zgodba. Povedal je še, zakaj stoji gradnja osnovne šole Alojzija Šuštarja. Spregovoril je tudi o obnovi gradu Goričane, ki je potekala tako, kot je zahteval Zavod za varovanje kulturne dediščine. Glede odvzema „palice in prstana“ dvema nadškofoma je dejal, da je vsak škof podrejen papežu in o njem ne morejo soditi drugi škofje ali škofovske konference. Vse v zvezi z nadškofoma Krambergerjem in Uranom je v izključni pristojnosti papeža in Kongregacije za škofe. To, kar se je dogajalo s kardinalom Rodetom, je po besedah nadškofa Stresa grozljivka. Ne gre le za to, kar smo lahko spremljali v slovenskem medijskem prostoru. To je bila lahko svetovna medijska senzacija. Čeprav se je po nekaj tednih oziroma mesecih izkazalo, da gre za obrekovanje, se mediji niso odzvali tako kot pri razširjanju laži. Čeprav se je izkazala resnica, je mediji niso obravnavali enakovredno. Ne glede na vse pa nekaj ostane, …madeža se ne da nikoli do kraja izbrisati. Nadškofa žalosti, da v slovenski javnosti ni bilo s primernega mesta povedano, da se tako ne sme delati. Glede morebitnega obiska papeža Benedikta XVI. nadškof meni, da Slovenija tudi zaradi številnih nerešenih vprašanj in sovražnih pojavov do katoliške Cerkve ni država, kamor bi si papež zelo želel. Dotaknili smo se tudi nedavnih protestov. Demonstracije so po besedah nadškofa legitimna oblika izražanja mnenja. Po eni strani je to nekakšno prebujanje aktivnega državljanstva. Demonstracije so lahko dodaten izziv vladi in vsem odgovornim v državi, da se resnično potrudijo za najboljše rešitve … V tem pogledu so demonstracije lahko produktivne. Nadškof ima sicer občutek, da tisti, ki so res prizadeti, v glavnem niso bili na protestih … Opozoril je tudi na manipulacijo usmerjanja nezadovoljstva z določenimi političnimi cilji …