Kako levica razlaga desnico in obratno
| 30.01.2013, 14:30 Jože Bartolj
Branko Cestnik, ki trenutno študira in živi v Španiji, je v okviru vaje pri učenju španskega jezika na svojem blogu (na blogu je pisal v španščini in slovenščini) analiziral pogled levice na desnico in obratno, opisal bipolarno in emocionalno demokracijo ter tudi našel nekaj svetlih točk.
Kako razlaga levica desne tekmece
Slovenci smo med ljudstvi, ki so izšla iz komunizma, najbolj razdeljeni (polarizirani). Tako pravi mednarodna raziskava Aufbruch 2007. Polarizacija je kulturna (krščanstvo - sekularizem), politična (levi-desni) in silovita, saj v 22-ih letih demokracije ni dovolila, da bi bilo moč razviti kakšno alternativo. Da ne bom pristranski, poglejmo najprej, kako slovenska levica vidi in razlaga slovensko desnico. Nato obratno, kako desnica vidi in razlaga svoje leve tekmece.
Glavni sovražnik je Janez Janša, junak iz obdobja boja za samostojnost, zdaj vodja največje desne stranke. Gre za vzdržljivega in bistrega človeka, za trdega nasprotnika. Že dvajset let kljubuje napadom tiska in mnogim poskusom, da bi mu dokazali koruptivnost, trgovino z orožjem in fašistoidnost.
Desnico podpirajo nekatere skupine neoliberalnih intelektualcev in nekaj tiska, ki je nazorno pristranski, neprofesionalen in nestrpen. Dodati moramo še katoliško sfero, ki z vsem svojim aparatom podpira desne stranke in samega Janšo.
Volivci desnice so v glavnem s podeželja, kmetje, manj izobraženo in razgledano ljudstvo, nagnjeno k obskurantizmu in avtoritarnosti. Tega ljudstva ni težko manipulirati in fanatizirati.
Resnični vodja, resnična sila, ki drži pokonci desničarsko stavbo pa je katoliška Cerkev. To je stoletni strateški sovražnik. Ima moč, da vodi zavest šibkih in interes, da si poveča in ohrani materialno bogastvo. Cerkev je varuhinja teološko-nacionalistične mitologije, po kateri smo Slovenci po definiciji krščanski narod. Kdor ni katoličan, je kot izključen iz občestva. Kraj mitske fundacije je za slovensko Cerkev Marijino svetišče na Brezjah. Tu 15. avgusta vsako leto ljubljanski nadškof izreče svojo „prerokbo“ o stanju naroda.
Cerkev je zaradi svoje politike izključevanja in zaradi svojih filofašističnih nagnjenj glavna krivka za oboroženi spopad med Slovenci za časa druge svetovne vojne. Ne samo da ne prizna svoje krivde, temveč si celo drzne nacistične kolaborante, ki so jih komunisti likvidirali l. 1945, obravnavati in imenovati „mučenci“.
Kako razlaga desnica leve tekmece
Trenutni sovražnik je Zoran Janković, srbskega porekla, v prejšnjih letih direktor trgovske verige, zdaj župan glavnega mesta in voditelj največje leve stranke. Je nekoliko šibak v politični ideologiji, ampak dokaj močan v praktičnih rešitvah. Je koruptiven in mesto v politiki služi njemu in njegovi družini, da se izmikajo roki pravice.
Levico podpirajo socialistično usmerjene skupine intelektualcev in večina medijev. Njena medijska moč je ogromna. K temu moramo dodati še sfero državnih univerz, ki so pravo skladišče levičarskih aktivistov.
Volivci levice so večinoma meščanstvo, uslužbenci javnega sektorja, priseljenci iz bivše Jugoslavije. Se pravi, ljudstvo, ki svoje prihodke prejema s strani države. Ti ljudje se niso vajeni gibati v modernem svetu konkurence. Strah jih je, da bodo izgubili delovno mesto in prihodke. Zaradi tega strahu jih je moč zlahka manipulirati in radikalizirati.
Resnični vodja, resnična sila, ki drži pokonci levičarsko stavbo pa je skupina sivih eminenc, ki izhajajo iz bivše komunistične partije. To so bivši politiki, bivši pripadniki tajnih služb in ostareli veterani komunističnega antifašističnega boja. Ta skupina ima moč, da usmerja mišljenje in interes, da si poveča in ohrani v času komunizma nagrmadeno materialno bogastvo. Nesporni šef te skupine in s tem celotne slovenske levice je Milan Kučan, zadnji partijski voditelj, kasneje pa dvakrat izvoljen za predsednika republike.
Kučan in tovariši so varuhi komunistično-nacionalistične mitologije, po kateri se je sodobna Slovenija porodila iz antifašističnega boja in komunistične revolucije l. 1945. Kdor se s tako razlago ne strinja, je označen za fašista. Kraj mitske fundacije je alpska vasica po imenu Dražgoše (tu je potekala ena izmed bitk med Nemci in partizani), kjer Kučanova in Stanovnikova skupina vsako leto, na kakšno januarsko nedeljo, izreče svojo „prerokbo“ o stanju naroda.
Ker so začeli nasilno revolucijo, so komunisti glavni krivci za oboroženi spopad med Slovenci za časa druge svetovne vojne. Ne samo da ne priznajo svoje krivde, temveč še dandanašnji častijo diktatorja Tita in si drznejo imenovati za „narodne heroje“ vojskovodje, ki so odgovorni za umore na tisoče civilistov že od l. 1942 naprej.
Bipolarna in emocionalna demokracija
Kaj se zgodi, če damo skupaj dve podobi: podobo desnice, kot jo ustvarja levica, in podobo levice, kot jo ustvarja desnica?
Ko združimo dvoje razlag, pridemo do simetrične podobe, do popolne dvopolnosti. Vse kar ima desnica, ima tudi levica in obratno, struktura levice je struktura desnice: od junakov v prvih črtah, do vloge kapitala, mučencev in mitske fundacije.
Boš rekel, spoštovani opazovalec, da je dvopolnost pač normalna. Tudi Združene države Amerike so politično dvopolne. Rekel bom, da imaš prav. Toda Združene države Amerike s svojo dvopolnostjo pridobijo sintezo družbenih dinamik in gospodarsko korist. Medtem ko naša dvopolnost nima takega učinka, pač pa duši družbenega duha, ko ustvarja sovraštvo in ekonomijo, ko jo podredi vseobsegajočemu političnemu spopadu.
Čisto posebna, zelo slovenska, je tudi „dejavna“ vloga žrtev nasilnih spopadov (vojna in revolucija) izpred 70 let. Ti mrtvi niso bili nikoli zares pokopani in zato še vedno pogojujejo žive z obeh polov.
Morda je edina korist naše dvopolnosti ta, da nam dovoli, da z določeno lahkoto vidimo in analiziramo, kako smo pravzaprav narejeni. Resnici na ljubo, kadar nekdo razlaga svojega političnega tekmeca, bolj govori o sebi kot o drugem. Težave in travme, ki jih ima sam s seboj, projicira na svojega nasprotnika. Osebno negotovost (dvom) glede lastne mitologije rešuje tako, da napada mitologijo nasprotne strani. Tihi sram, ker je svojim ideološkim vodjem pokoren kot služabnik gospodarju, prikrije tako, da se norčuje iz pokorščine, ki jo vidi na drugi strani.
Pomagal si bom z znano špansko filozofinjo Adelo Cortina, ki loči tri vrste demokracije: agregativno, emocionalno in deliberativno. Torej, slovenska demokracija je emocionalna (čustvena). Pa ne le zato, ker smo priča strastnemu trku dveh ideoloških drž, dveh zgodovinskih vizij (trk sprošča vznemirljiva čustva, ki niso nujno negativna), temveč zato, ker so volivci, ideologi intelektualci in politiki kot obsedeni z dvema čustvenima stanjema, dvoumnima in nevarnima: z zamero in s strahom. Slovenci doživljamo parlamentarne volitve kot nadaljevanje državljanske vojne. Poganja nas zamera in volitve nam služijo kot priložnost, da ranimo drugega, da ga ponižamo, da se maščujemo. Istočasno pa nas je strah, da se bo zmaga nasprotnika za nas sprevrgla v bivanjsko grožnjo.
Teoretiki pravijo, da je od treh vrst najbolj nevarna ravno emocionalna demokracija. Poigrava se s čustvi ljudi, ustvarja populizme (= politika, ki je blizu ljudem a daleč od demokracije), povzroča izgubo stika s stvarnostjo, zapira prostor za dialog in razmišljanje. Na Slovenskem je položaj toliko resnejši, v kolikor skorajda ni neodvisnih novinarjev, umetnikov ali intelektualcev, ljudi, ki bi bili osvobojeni politično-čustvenega valovanja. Večina teh, ki naj bi bila poklicana k budnosti in nepristranskosti, v slovenskem primeru to pogubno emocionalno demokracijo bolj kot ne spodbuja.
Poganjki upanja
Čustvena dvopolnost je vse navzoča, je „forma mentis“, je neke vrste psihična odvisnost širokih ljudskih slojev. Posamezniku se je težko izmakniti. Zdi se, da kolumnisti vodilnih časopisov trdo delajo na tem, da smo vsi porazdeljeni v to ali ono od obeh „armad“.
Kljub temu je nekaj poganjkov upanja za prihodnost, ki nakazujejo na izhod iz sedanjega stanja. Navajam tri:
- časopis Finance: dnevnik namenjen gospodarstvu; zgleda, da je edini, ki s svojimi komentarji uide iz zanke emocionalne dvopolnosti;
- Pridite in poglejte: pastoralni dokument, ki so ga izdali slovenski škofje l. 2012; med drugim je Cerkev kritična do sebe in zastavlja svoj prispevek k narodni pomiritvi;
- izvolitev Boruta Pahorja (levičarja) za predsednika države l. 2012: skoraj 70 % volivcev je odklonilo tipičnega predstavnika dvopolnega vzorca in volilo kandidata, ki je obljubil izhod iz položaja stalne državljanske vojne.
Več komentarjev na Casnik.si
