O priseljencih, beguncih, preganjanih kristjanih in verskemu sovraštvu

Komentarji | 15.01.2013, 16:02

Fužine so blokovsko naselje, ki stereotipno veljajo za enega najnevarnejših v prestolnici, marsikdo ga povezuje z nasiljem in drogami. Negativen prizvok se ga še vedno drži, čeprav tam živi pisana paleta ljudi, med njimi tudi vrhunski športniki in politiki. Reči, da na Fužinah kriminala ni, bi bila ali laž ali zatiskanje oči pred resničnostjo. Vendar kot nekdo, ki je tam preživel otroštvo in mladost, lahko dodam, da se je slab glas včasih širil tudi po krivici. Stereotipe je težko razbiti, tega se močno zavedam. Prav zato sama rada ponosno povem, da je moj dom na Fužinah, kljub temu, da zdaj stanujem drugje.

Zakaj takšen uvod? V zloglasno sosesko, ki je zrasla med letoma 1977 in 1988 na nekdanjih njivah, so se zaradi nižjih cen stanovanj začeli priseljevati prebivalci držav nekdanje Jugoslavije. Tudi z njimi je povezan marsikateri stereotip, ki ima predvsem negativni naboj. Podobno nalepko prav tako nosijo ostali priseljenci in begunci, ne le pri nas ampak po vsem svetu. In prav teh smo se v katoliški Cerkvi spomnili na nedeljo Jezusovega krsta.

Svetovni dan beguncev, ki ga je Generalna skupščina Združenih narodov razglasila leta 2000, sicer zaznamujemo 20. junija, mednarodni dan migrantov 18. decembra. Prvi želi opozarjati predvsem na težave, ki tarejo begunce, drugi na družbene in gospodarske prispevke priseljencev. Katoliška Cerkev svetovni dan beguncev in priseljencev v prvem koledarskem mesecu obhaja že od leta 1914, tokratni je bil torej že 99. po vrsti. Ob tem dnevu papež običajno napiše posebno poslanico. Benedikt XVI. je v letošnji, v kateri se je med drugim dotaknil revščine in trpljenja, ki tiste, ki so zapustili svoje domove, neredko vodita v drame in tragedije, želel poudariti še eno razsežnost. Begunce in priseljence je poimenoval prinašalce upanja in vere. Razlogi, zakaj se podajo v neznano, so različni, pogosto se pot v tujino začne v strahu. A papež je prepričan, da jih vodi upanje, da bo njihova prihodnost drugje boljša, po njegovem lahko marsikdo s svojim pričevanjem vere v državi, kjer si je poiskal zatočišče, ostale opogumlja k srečanju z Jezusom in vabi k spoznavanju Cerkve.

V zadnjem letu so morali novo streho nad glavo iskati tudi številni kristjani. Da so zaradi svojega prepričanja preganjani v marsikateri državi, v svojem zadnjem poročilu ugotavlja organizacija Odprta vrata. Na vrhu seznama 50-ih držav, kjer kristjani najbolj trpijo, je Severna Koreja. Najbolj izolirana država sveta, kjer s trdo roko vlada komunistični režim, nečastno prvo mesto zaseda že 11. leto zapored. Že da nekdo ima Sveto pismo, je tam lahko razlog, da je usmrčen ali poslan v taborišče na prisilno delo skupaj s svojo družino. Med prvimi desetimi državami na omenjenem seznamu je kar osem takšnih, kjer se kristjani čutijo ogrožene zaradi islamizacije. To so Savdska Arabija, Afganistan, Irak, Somalija, Maldivi, Mali, Iran in Jemen. Sledijo Sirija, iz katere ljudje bežijo predvsem zaradi krvavih spopadov med režimom in uporniki, ter Sudan, Nigerija in Pakistan. O nasilju nad tamkajšnjimi krščanskimi skupnostmi večkrat poročamo tudi na našem radiu.

Upam, da nadaljevanje mojega razmišljanja ne bo napačno razumljeno. Vem, da je položaj kristjanov v omenjenih državah praktično nemogoče primerjati s položajem kristjanov pri nas. A k temu me je spodbudil stavek, ki sem ga zasledila ob prebiranju številnih komentarjev pod novicami o politični krizi, s katero se trenutno sooča naša država. "To vladajočo fašistično svojat skupaj z zlizano farško sodrgo je treba nemudoma pospraviti," je pisalo. Zaskrbljujoče, saj podobnih mnenj ni bilo malo. Pobrskala sem po spletnih straneh in na portalu 24.KUL zasledila zanimiv članek, ki ugotavlja, da se je v Sloveniji lani povečalo število dejanj verskega sovraštva ter zasmehovanja in žaljenja kristjanov. Omenila bom le nekaj najbolj odmevnih, ki so našteti. Pesnica Svetlana Makarovič je lanskega januarja v enem od intervjujev dejala, da je njena državljanska dolžnost, da sovraži katoliško Cerkev. Ljubljanski župan Zoran Janković aprila ni želel izdati dovoljenja slovenskim katoliškim študentom, ki so želeli na Prešernovem trgu prebirati odlomke iz Svetega pisma. Maja so domnevni umetniki zažgali križ v Strunjanu, ki so ga domačini obnovili ob 500-letnici Marijinega prikazovanja. Avgusta je zdaj že nekdanji novinar časopisa Delo Dejan Karba uprizoril medijski linč kardinala Franca Rodeta, izkazalo se je, da pisanje Karbe temelji na neresnicah. Na novembrskih demonstracijah v Ljubljani je predsednica Društva upokojencev Mateja Kožuh Novak javno obtožila katoličane, da so odgovorni za gospodarsko krizo. Decembra je odmevala izjava sindikata slovenske vojske, ki je obsodil brigadirja Bojana Pograjca, ker je v prazničnem nagovoru kot pozitivno in pomembno ocenil vlogo katoliške verske skupnosti pri osamosvojitvi države.

Reči, da v Sloveniji kristjanofobije ni, bi bila po vsem tem ali laž ali zatiskanje oči pred resničnostjo. Kot prebivalka dežele na sončni strani Alp lahko upam, da se slab glas ne bo širil. Stereotipe, tako o priseljencih kot tudi o kristjanih, je težko razbiti, tega se močno zavedam. A verjamem, da je to mogoče. Tudi tako, da povem: Moj dom je na Fužinah. In še: Kristjanka sem. Ponosna sem na to.