Komentar tedna - med ulico, pravnim redom in vero

Slovenija | 04.01.2013, 15:58 Tone Gorjup

Kmalu po prvi uri letošnjega leta sem dobil SMS sporočilo: V letu 2013 ti želim, da bi živel še rajši kot doslej kajti: „Življenje je lepo, občuduj ga. Življenje je užitek, okušaj ga. Življenje so sanje, uresniči jih. Življenje je dragoceno, skrbi zanj. Življenje je bogastvo, ohranjaj ga. Življenje je ljubezen, uživaj jo. Življenje je pesem, prepevaj jo. Življenje je sreča, varuj jo. Življenje je dragoceno, ne uničuj ga.“ Kaj pa naj naredimo s težavami, ki bodo prišle? Sami jim dajemo težo in ne morejo nam vzeti veselja do življenja, če tega nočemo, zato z močno vero, velikim optimizmom in radoživostjo v leto 2013.

Voščilo je polno optimizma. Opozarja, da je marsikaj odvisno od nas samih in da smo v največji meri sami svoji gospodarji. Če razmišljamo naprej, se vse to lahko hitro sesuje v primeru, da nimamo trdne opore, vere vase, vere v dobro, v resnično ... Šele ko verjamemo, da je nek naravni pravni red, zapisan v človeško srce, da obstajajo neke temeljne vrednote, ki so podlaga našemu sobivanju z drugimi, se vse to zdi uresničljivo.

Zdi se, da vsega tega v Sloveniji manjka, zato se je zgodila ulica. Pravzaprav se je zgodil Maribor, ki je dal zgled tudi drugim večjim ali manjšim središčem, kako je možno reševati težave. Maribor je ostal brez župana, saj se je Franc Kangler, tako kot je napovedal, na silvestrovo umaknil in s tem omogočil volitve novega župana. Kot kaže, mariborskim vstajnikom to ne zadošča. Še vedno vztrajajo tudi pri drugih zahtevah: Kanglerjev umik s položaja državnega svetnika, samorazpustitev mestnega sveta, takojšnjo izključitev vseh radarjev in razveljavitev vseh decembrskih zaposlitev in prezaposlitev v javnih službah mestne občine. Za nameček napovedujejo za 7. januar že 5. mariborsko vstajo. Tokrat želijo pomesti z mestnimi svetniki. V ozadju se medtem že ponujajo županski kandidati in drugi rešitelji mariborske prestolnice. Pri tem ni zaslediti prav veliko „novih obrazov“, saj se vračajo predvsem stari politični kadri, ki jim je spodletelo ali pa trenutno niso na pravi strani ... Tudi še ni povem jasno, kaj si vstajniki želijo. Demokratične volitve, na katerih imajo pravico odločati vsi prebivalci mestne občine, ali pa, da bi nove voditelje izbral nekak centralni komite „modrecev“ in tako omogočil, da v mestu zadiha svoboda. Volitve, kjer vsak glas šteje, bi morda utegnile biti problematične, saj bi se glas demonstrantov izgubil v množici, ki lahko razmišlja drugače kot najbolj glasni na ulici. In kaj bi se zgodilo, če bi slučajno Kanglerjeva lista spet dobila večino? Sicer pa, ali ni bil problem Mariborčanov tudi prehitra vožnja? Se protestniki zavzemajo za Maribor brez radarjev ali tudi za ceste in ulice brez omejitev hitrosti? Če imajo pred očmi bolj pravno in pravično državo, v kateri imajo vsi enake pravice in enake dolžnosti, potem bodo morali popraviti svoje zahteve. Priznati si bodo morali, da sta za stanje v štajerski prestolnici v prvi vrsti odgovorna pohlep po oblasti in po denarju. Ta dvojni pohlep je v dobrih dveh desetletjih pošteno načel njihove pravice.

Ne glede na vse je prebivalcem štajerske prestolnice uspelo. Zakaj se s tem ne more pohvaliti Ljubljana? Ker je postala balkanska prestolnica, kjer so razmere bolj zapletene in kjer zakoni za ene veljajo, za druge pa ne. Nad tem je navdušena celo balkanska mafija, ki se pri nas bolje počuti kot ob sotočju Save in Donave. Grozljivo je, da je takšna miselnost nekaj povsem normalnega celo v hramu demokracije, kar dokazuje nedavna ustanovna seja državnega sveta. Čeprav je bil Kangler izvoljen za svetnika po vseh načelih pravne države in ima še vedno mandat, so mu ga na enak način izvoljeni svetniki, odrekli. Sicer se izgovarjajo na moralnost, a v tem primeru je obveljal zakon ulice. Ta je morda lahko razumljiv pred parlamentom, nikakor pa ne v njem.

Mariborski 5. vstaji bo 11. januarja sledila 2. vseslovenska vstaja z osrednjim shodom v Ljubljani. Na njej bodo zahtevali odhod politične elite. Če smo pozorni, ta počasi že odhaja. Na starega leta dan se je poslovil Kangler. Tudi v državnem zboru sta se za ta korak odločila poslanka in poslanec. Kot kaže sta se umaknila tudi dva politika, ki sta v minulem letu oziroma letih veliko pripomogla k zaostritvi v slovenskem političnem prostoru. Prvi je sicer vodil državo, a se je večkrat obnašal kot predsednik vlade v senci in neformalni vodja tranzicijske levice. Drugi pa je pred letom dni povsem določen del politične elite in nekatere neposlušne, ki naj bi bili sicer na pravi strani, ozmerjal s „hlapci“, pred tedni pa pozival na „plebiscit“. Kdo in kdaj bo še odšel. To je v „božjih“ rokah, kot radi rečemo, pa tudi v naših, ko smo povabljeni na volitve. Glede na razmere v državi bi morali volilno pravico razumeti tudi kot dolžnost. Tudi vsi tisti, ki sedijo doma, so sokrivi za stanje, v katerem smo. Do takrat pa gremo lahko tudi na ulice, če je stanje nevzdržno. Prav je, da javno opozarjamo na napake politikov in od njih zahtevamo, da se potrudijo za najboljše rešitve, ki bodo državo pripeljale iz krize ...

Na možen izhod iz finančne in gospodarske krize, v katerega je zabredel svet, opozarja tudi Benedikt XVI. v svoji novoletni poslanici, ko predlaga nov vzorec razvoja in gospodarstva. Tisti model, ki je prevladoval v zadnjih desetletjih, je slonel na iskanju kar največjega dobička ter spodbujanju individualistične in egoistične porabe, ter je bil osredotočen zgolj na tekmovalnost, pravi papež. Ta model - morda celo v povampirjeni obliki - je spravil Maribor na kolena in uničil gospodarske temelje, ki jih je postavljala „kapitalistična„ elita v davni preteklosti. Nov model pa po besedah papeža potrebuje pošteno lestvico dobrin in vrednot. Tudi ni dovolj, da imamo na voljo veliko sredstev in dovolj primerne izbire. Opozarja še na pravično življenje in pošteno vedenje, ki priznava prvenstvo duhovne razsežnosti in si prizadeva za skupno blaginjo. Pri tem ne gre brez solidarnosti in vzajemnega odnosa med vsemi - kot je pri nas sedaj pogosto slišati - „socialnimi partnerji“. Verjetno bosta morala Maribor in preostala Slovenija iskati pot za izhod iz krize v tej smeri.

Za konec se vračam k voščilu, ki sem ga prejel: Kaj naj naredimo s težavami, ki bodo prišle? Sami jim dajemo težo in ne morejo nam vzeti veselja do življenja, če tega nočemo, zato z močno vero, velikim optimizmom in radoživostjo v leto 2013. Življenje je dragoceno!