Diktator meseca

Komentar tedna | 14.12.2012, 15:09 Tone Gorjup

Ta teden smo dobili novega četrtega najvplivnejšega predstavnika države. Pojavil se je skoraj neopazno in verjamem, da ga velika večina državljanov sploh ne pozna. Verjetno pa poznate njegovega predhodnika, ki si je spomladi, ko je kriza že pošteno zarezala v proračun, osmislil nov službeni avto. Tik pred odhodom s položaja pa je aktualni vladi svetoval, naj čimprej „spoka“.

To je Blaž Kavčič. Na vrh državnega sveta je prišel kot predstavnik lokalnih skupnosti. Predstavlja se kot gospodarstvenik. Da gre za pomembnega politika, pa pove tudi to, da se je pred dvema letoma in pol podal v tekmo za prvega moža stranke LDS, v kateri je skušal spodnesti Katarino Kresal. Zakaj omenjam državni svet? Ker želim opozoriti na pomembno politično trdnjavo v državi. V njej so sedeli številni „neodvisni“ strokovnjaki in mnogi tisti, ki jim gre za dobro države, a obenem zatrjujejo, da niso politiki. Se pa lahko še kako potrudijo, ko gre za spopad s političnim nasprotnikom.

* * *

Med najbolj dejavnimi člani starega in novega državnega sveta je te dni prvi sindikalist javnega sektorja Branimir Štrukelj. Tik pred koncem prejšnjega mandata je uspel dobiti dvanajst podpisnikov za sklic izredne seje državnega sveta. Na njej naj bi glasovali o njihovem predlogu veta na zakon o izvrševanju proračuna. Poskušali so kar trikrat, a bili vselej nesklepčni. Predsednik sveta je zatem sejo prekinil ... Pustil je odprto možnost za novo odločanje, čeprav so čistilke čakale pred vrati, da pripravijo dvorano za naslednji dan, za umestitev nove sestave državnega sveta. Ker je kazalo, da bo s tem zakon, ki je nujen za normalno poslovanje države v naslednjem letu, obveljal, je Štrukelj takoj namignil, da bi lahko v novem sklicu državnega sveta znova vložili pobudo za veto. Že naslednji dan, nekaj minut pred tem, ko je sedel v dvorano državnega sveta kot njegov „stari“ novi član, je vkorakal v parlament in skupaj z ostalimi vodilnimi člani sindikata javnega sektorja vložil podpise za referendumski postopek o omenjenem zakonu. V vlogi predsednika Konfederacije sindikatov javnega sektorja in glavnega tajnika Sindikata vzgoje, izobraževanja, znanosti in kulture je dejal, da je to „prvo resno sporočilo, da se vlada do nas ne more obnašati, kot da ne obstajamo, kot da smo izbrisani, in da želimo imeti pravico do pogajanj tako kot vsi drugi v demokratičnih državah".

Pogajanja na temo standardov in normativov iz predloga zakona za uravnoteženje javnih financ so sicer odprta že več mesecev, a po pojasnilih vladne strani, se jim sindikat izogiba in postavlja ultimativne zahteve. Pri tem pojasnila s strani vlade nimajo nobene teže proti Štrukljevi grožnji s stavko, ki jo ima vedno pri roki. Težko je sesti za pogajalsko mizo s kompromisnimi predlogi, če druga stran vztraja pri svojem in nasproti argumentom postavlja stavko. Sindikati so jo napovedali za 23. januar prihodnje leto, v tem tednu pa se o njej izrekajo zaposleni v predšolski vzgoji. Z vrha Sviza je prišel ukaz in v vrtcih so sindikalni zaupniki povedali, kaj pričakujejo. Že pred tem so se ponekod zaposleni skupaj z ravnatelji sestali na to temo. Tehtali so, ali je glede na stanje v državnih financah bolje imeti nižjo plačo ali kakšnega otroka več. Dali so tudi svoje predloge, a jih je Štrukljeva sindikalna centrala zavrnila češ o tem se ne bomo pogajali. Uklonili so se diktatu, kot se bodo morali glede stavke.

Po mnenju Štruklja bi morala vlada z njihovimi sindikati odpreti pogajanja o celotnem proračunu. Samo pod tem pogojem se bodo pogajali tudi o področju, ki zadeva njih. Vlada pri tem poudarja, da je odgovorna za interese vseh državljanov in se o njih ne more pogajati s sindikatom, ki predstavlja le določen odstotek državljanov. Je pa s posameznimi skupinami pripravljena na dialog. V tej luči večmesečna pogajanja socialnih partnerjev, ki so spravila pod streho pokojninsko reformo in jo je potrdil tudi državni zbor kakor tudi proračuna za prihodnji dve leti, ostajajo jalova. Štrukelj namreč tako kot doslej išče vedno nove razloge za miniranje izravnave proračuna, pusti drugim, da delajo, sam pa se nastavlja kameram kot največji pogajalec.

Da bi razumeli njegovo početje, je potrebno povedati, da je Štrukelj tudi politik. To dokazuje njegovo mesto v državnem svetu, pa tudi njegova politična usmerjenost, ki je nikoli ni skrival. Danes bi ga lahko uvrstili nekam med stranki TRS in PS. Zanimivo je tudi, kako je pred slabim letom pritrdil Jankovićevemu predlogu interventnega zakona in kako je prav tako podprl Jankovićev predlog o zvišanju DDV. Vse podobne pobude s strani sedanje vlade pa brez zadržkov napada. To se je med drugim potrdilo tudi na novembrskih protestih „Za solidarno Slovenijo“, ko je na Kongresnem trgu odločno nastopil proti varčevalnim ukrepom Janševe ekipe. Na protestnih shodih, ki so sledili prvi „mariborski vstaji“, so sicer zahtevali tudi njegovo glavo, na vseslovensko ljudsko vstajo, napovedano za 21. december, pa je sam povabil tudi učitelje in vzgojitelje.

Glavni tajnik Sviza bi se moral prav pri omenjenih vstajah zamisliti nad nečem, kar zadeva tudi njega. Shodi so v večini primerov organizirani preko družabnega omrežja Facebook. Preko njega se poziva k protestom ... prek njega svojo udeležbo prijavljajo tudi številni mladoletni. Odgovorni v javnih vzgojnih ustanovah tako imenovani „klik generaciji“ lahko marsikaj podtaknejo ... S tem bi se sicer moral najprej ukvarjati varuh človekovih pravic ...

Glede na Štrukljevo blokado proračuna za prihodnje leto, zaradi katere je postavljeno pod vprašaj že tako oteženo delovanje države, se lahko vprašamo po njegovem glavnem cilju. Če bi bila to dobrobit zaposlenih v vzgoji in izobraževanju oziroma v javnem sektorju, bi že v minulih mesecih skušal iztržiti čim več zanje. Glede na zadnje tedne pa kaže, da si prizadeva predvsem za to, da vlada čimprej „spoka“ kot je dejal njegov prejšnji predsednik v državnem svetu. Pri tem ga grški scenarij in „granitne kocke“ ne motijo. Nesojeni zet malega diktatorja tako postaja veliki diktator.