Hvaležnica v Doberdobu

| 22.11.2012, 06:08 Matjaž Merljak

Na zahvalno nedeljo ali hvaležnico, kot jo pri nas imenujemo, smo letos dobili malo podobico, ki nam bo ostala v trajnem spominu. Hkrati z zahvalno nedeljo smo praznovali tudi god sv. Martina

Pred časom smo se seznanili z najstarejšo upodobitvijo naše stare cerkve in dela vasi ob njej. Ko se je davnega 25. maja leta 1871 geolog TorquatoTaramelli potikal po naši okolici, je s svinčnikom naredil skico trga pred tedanjo cerkvijo. Tako smo spoznali, da se je naša vas od tedaj do danes zelo spremenila. Predvsem zaradi prve svetovne vojne.

Tokrat smo se zaustavili ob notranjosti naše stare cerkve. Vsaj nekateri so že videli razglednico, ki predstavlja njeno razdejanje. Ta cerkev je bila posvečena 8. maja leta 1758. Posvetil jo je tedanji goriški nadškof Karel Mihael grof Atems. Gotovo je bila sezidana vsaj kakšno stoletje prej v stilu kmečkega baroka. V prvi svetovni vojni je prva bomba nanjo padla 6. avgusta leta 1916, ko so italijanski vojaki iz Furlanije začeli silovito obstreljevati našo vas in okolico. Pozneje je bilo bomb še več, a prva je padla pri sedanjem oltarju Srca Jezusovega in naredila veliko luknjo.

Iz fotografije, ki jo je posnel avstroogrski vojaški dopisnik, se vidi, da je imela cerkev freske. Na oboku pred prezbiterijem je bil v sredini naslikan Bog Oče, ob njem pa sta na vsaki strani še po dve figuri. Lahko bi to bili štirje evangelisti ali pa štirje angeli. Tudi strop v prezbiteriju nad oltarjem je imel freske. Oltar je bil narejen iz marmorja, zelo bogat, kar je bilo za podeželske cerkve redkost. Oltarna slika je bila slikana na platnu. Na vrhu oltarja sta bila kamnita angela - verjetno tista, ki sta danes na glavnem oltarju. Prižnica je bila marmornata z lepim kamnoseškim delom. Vse to se lahko vidi na spominski podobici, ki smo jo dobili na zahvalno nedeljo in nam bo lep spomin na nekdanjo našo vas.

Med prvo svetovno vojno cerkev ni bila porušena, zvonik pa je bil. Ko so italijanski vojaki zasedli našo vas, so v njej uredili bolnišnico. Ob cerkvi je bilo župnišče z vrtom, kjer so pokopavali umrle iz vojaške bolnice. Kmalu po vojni so jih prenesli na skupno pokopališče v Sredipolje. Po prvi vojni so cerkev še uporabljali za mašo, čeprav je imela dve luknji. Tisto, ki je bila pri oltarju Srca Jezusovega, so kmalu zazidali. Druga luknja je ostala. Bila je na sredi strehe. Ko je bilo lepo vreme, je skoznjo posijalo sonce, ko je bil dež, pa so se ljudje umaknili k stenam na suho. Tako je pripovedoval pokojni gospod Prnoldo, ki so ga na ta čas vezali mladostni spomini.

Naši birmanci so nam po zahvalni nedeljski maši predstavili ta opis. Posebnost letošnje zahvalne nedelje je bil tudi hlebček kruha, ki ga je vsak dobil iz rok duhovnika, ki je vodil slavje. To je bil Tone Kompare, župnik župnije Trnovo v Ljubljani. Kruh smo po pozdravu miru zamenjali med seboj.

Dogodek, ki bo ostal vsem nam v lepem in vspodbudnem spominu.