Zlata poroka v Essnu

| 17.11.2012, 08:13 Matjaž Merljak

V cerkvi sv. Sebastijana v Würselenu so imeli 29. septembra 2012 zelo lepo slovesnost zlate poroke zakoncev Gradič. Sveto mašo je polepšal zbor Slovenski svet iz Moersa.

Gostje iz Slovenije so imeli v rokah prevod besedil, ki so bila večinoma v nemščini zaradi številnih udeležencev, ki ne razumejo slovensko. Z veseljem zapišem, da so se mi prijazno zahvalili kar po vrsti številni »zlati svatje« za posrečeno dvojezično kombinacijo lepega obreda.

Janez Gradič je bil rojen leta 1939 v Kalobju – Šentjur pri Celju. V družini je bilo pet bratov in sestra. Oče je bil zidar, mama gospodinja na manjši kmetiji. Janez je bil rudar v Hrastniku tri leta pred vojaškim rokom in nato še dve leti do leta 1962. V rudniku je doživel nesrečo. Zasul ga je premog, a na srečo so ga hitro rešili. Tri mesece je bil na zdravljenju. Nato je bil dve leti zaposlen v železarni Štore. Kmalu je dobil boljše delo – da je bil lahko v službi celo v kravati. V tistem času je iz Nemčije prišel na obisk bratranec in ga navduševal, naj gre v Nemčijo tudi on.

V Sloveniji so ga nagovarjali, naj se vpiše v partijo, kar pa nikakor ni hotel. V Štorah je dal odpoved v pričakovanju odhoda v Nemčijo. Nekaj časa je bil nezaposlen. Z dovoljenjem za potni list je imel težave, saj je bil dvakrat zavrnjen. Po treh mesecih ga je le dobil.

Leta 1966 je odšel v Nemčijo – v Moers, kjer je znova delal v rudniku dve leti. Pozneje se je zaposlil pri podjetju varilne tehnike. To ga je pošiljalo na krajše ali daljše delo v železarne v Holandijo, Belgijo, Francijo, Venezuelo, Indijo, Luksemburg in vsepovsod v Nemčiji. Pri istem podjetju je ostal do upokojitve leta 2005.

Toda, vrnimo se v najlepši del njegove zgodbe.

Janez je kot rudar v Hrastniku stanoval čisto blizu doma svoje bodoče neveste Pavline Hribernik. Tu sta se spoznala, ko je Janez imel 19 let, Pavlina pa 18.

Pavlina je bila rojena leta 1941 v Dolu pri Hrastniku. V družini je odraslo pet otrok. Ko je bila stara eno leto, ji je umrla mama. Do svojega šestega leta je odraščala pri svoji babici, nato jo je oče vzel k sebi. Bila je doma do svojega 17. leta. V tem času se opravila šiviljski tečaj. Dve leti je delala v tovarniški menzi steklarne Hrastnik.

Janez seveda ni spregledal ljubke sosedice Pavline. Ko je bil vojak, se je pogosto razveselil prijaznih Pavlinih pisem, kjer je gotovo prebral veliko lepega in tolažilnega v času zoprne vojaške službe. Ko se je vrnil domov, sta se po enem letu poročila. To je bilo 11. avgusta leta 1962 v cerkvi sv. Jakoba v Dolu pri Hrastniku. Veselje v obeh družinah je bilo veliko, saj so v domači režiji, kakor je nekoč bila lepa navada, svatbo obhajali kar tri dni.

Po poroki sta dve leti stanovala na Janezovem domu, nato v Šentjurju. Od tam je Janez v januarju leta 1966 odšel v Nemčijo, ženka Pavlina s 4-letno hčerkico Janjo pa je za njim prišla v septembru. Nato sta se rodila še Tomas (leta 1970) in Alenka (leta 1975).

V Nemčiji je Pavlina najprej več kot 20 let delala v bolnišnici kot strežnica po oddelkih, kot npr. razdeljevanje hrane, skrb za dietno hrano ipd. Leta 2006 se je upokojila.

Bivali so v stanovanju v Moersu vse do leta 2008, ko so se preselili v Würselen blizu Aachna v hišo, ki je last Alenkine družine. Njen mož je ginekolog, Alenka pa babica in menedžerka samostojne ordinacije. Janja pa je zaposlena v kranj Kamp Lintfortu – v bolnišnici Sankt Bernard - na delovnem mestu, kjer je bila prej njena mami.

Zalo huda usoda je družino zadela, ko je nesrečno umrl njihov sin Thomas. Med obvezno vojaško službo mu je med športnim tekom postalo slabo. Niso mu mogli pomagat - odpovedalo mu srce. To je bilo leta 1990, ko je bil star 20 let. Ravno prej je naredil maturo in se je nameraval po vojaščini vpisati na univerzo.

Zlatoporočenca sta srečna babica in dedek petih vnukov. Janja ima tri fante, Alenka dve deklici. Vsa družina se rada zbira okoli staršev, saj so odlični prijatelji.

Našo luč imajo naročeno od časa, ko je bil za župnika g. Uršič. V Moers sta redno prihajala k slovenskim mašam, zdaj se bosta z veseljem pridružila skupnosti v Eschweilerju. Tudi vsi trije otroci so prihajali k slovenskemu verouku, k pouku slovenščine in k slovenski folklori. Sin Thomas je tudi igral harmoniko, Alenka pa klarinet.

Za konec prisluhnimo še voščilu, ki ga je župnik Rajk izrekel pri pridigi: Ostanita tudi v prihodnje svetel zgled svoji družini in drugim s svojo zvestobo Bogu s hvaležnim srcem. Vajina in nas vseh velika skrb naj bo v tem, da bo življenje potekalo v božji ljubezni, ki je pot srečnega tega minljivega in novega - neminljivega življenja.

Bog ljubezni in miru naj bo z nami vsemi, posebno pa z vama, ljubi oče, ljuba mati, ki po dolgih 50 letih srečna obhajata spomin svoje poroke.