FOTO: Slovenski dan v Castelarju

| 13.11.2012, 00:35 Matjaž Merljak

Najbolj množična družabna prireditev argentinske skupnosti je letos potekala že v 57. izvodu. Značilnost tega dne je tudi, da praznovanje vsako gosti drug Dom. Letos je potekal na Slovenski Pristavi v Castelarju, kjer je krajevna skupnost obhajala svojo 45. obletnico.

Bila je nedelja 28. oktober 2012. Okoli enajste ure se je dvorišče polnilo z gosti. Lépo je bilo število narodnih noš in zastavonoš domačega in prijateljskih Domov, da je bilo vse slavnostno, ko se je blizu pol dvanajste začel obred. Med prisotnimi je bil veleposlanik RS Tomaž Mencin in gospa, bivši častni konzul Herman Zupan in gospa, predsedniki ustanov, Domov in številni rojaki. Oglasili so se zvoki najprej argentinske, nato slovenske himne, medtem ko sta predsednik krovne organizacije Zedinjene Slovenije Franci Žnidar in predsednik Društva Slovenska Pristava, Andrej Golob, dvignila na drog slovensko in argentinsko zastavo.

Sledila je sveta maša, ki jo je daroval delegat slovenskih dušnih pastirjev dr. Jure Rode; somaševali so pa pristavski župnik Franci Cukjati, Franc Himmelreich in Janez Cerar CM. Bogoslužno slavje je z mogočnim petjem povzdignil Mešani pevski zbor s Pristave pod vodstvom Anke Savelli Gaser.

Po maši so gostje odšli v spodnje prostore, kjer so bile v jedilnici in na pokritem dvorišču pripravljene pogrnjene mize za kosilo.

Popoldan je hitro potekel in okoli pete ure se je začel program. Povezovala ga je Maruška Batagelj Klemenčič. Širok oder je na svetlem ozadju prikazal silhuete ljudi različnih starosti, prepletene s slovensko in argentinsko zastavo. Na zeleni podlagi, na desni strani odra, se je bralo geslo slavja, verz Toneta Kuntnerja.

Najprej je stopil pred mikrofon predsednik Slovenske Pristave, Andrej Golob in pozdravil vse navzoče. Sledile so pozdravne besede predsednika Zedinjene Slovenije, Francija Žnidarja in spodbuden nagovor veleposlanika Republike Slovenije v Buenos Airesu, Tomaža Mencina.

Slavnostna govornica dneva je bila Nadica Kopač Grohar, ki je poudarjala potrebo po družinskem življenju in da gojimo narodne in verske vrednote.

Dominik Oblak - povezovalec točk, avtor povezave in celotne zamisli - se je spraševal, zakaj se še vedno zbiramo na Slovenskem dnevu in je našel odgovor v geslu slavja - v tistih nevidnih vezeh, ki so se pletle in se še pletejo v skupnosti, ki izhaja iz prekrasne dežele na sončni strani Alp, ki jih druži ista slovenska kri in za katero bije isto slovensko srce.

Program nastopov je bil res bogat. Folklorna skupina iz Slovenske vasi, pod vodstvom Boga Rozine, se je živahno zavrtela z gorenjsko nošo. Sledila je recitacija poezije Stanislava Balinskija O, moj kraj, ki jo je podal Dani Grbec. Takoj za tem se je na odru predstavil dekliški ramoški kvintet, ki je ob spremljavi kitare zapel znano Avsenikovo Moj rodni kraj, moj rodni dom. S pesmijo se je dopolnil pristen lik domovine, ki si jo močno želimo in h kateri nas vleče srce.

Iz Slovenije pa nas je povezovalec odtrgal, kot vihar ... Slovenski cvetovi so se razmetali po tujih zemljah. Toni Podržaj je na kitari zaigral najbolj reprezentativno Piazzolovo delo, Adiós Nonino. Med igranjem tanga so brez besed prikazali, kako jim je neki Argentinec (Tone Tomaževič) razkazal stanovanje, v katerem bodo bivali slovenski priseljenci (Jože Beltram, Cvetka Češarek Tomaževič, Maruča Zurc, Martin Križ in Ivanček Vodnik). Melanholija pesmi in prikaz sta se izvrstno dopolnila v občutkih in obujanje spominov.

»Novi svet, nove okoliščine, nov jezik ... Na vse se je bilo treba navaditi«, je napovedal Dominik in predstavil prizor igre Gringo, ki jo je spisal Marjan Willenpart.

Folklorna skupina Vesel slovenski duh iz Rosarija (vodi Leandro Barba) je zaplesala plese iz Ziljske doline na Koroškem. Lučka Jereb Oblak je doživeto podala Papeževo poezijo Novi svet. Sledil je štajerski ples v izvedbi folklorne skupine Maribor, ki jo vodi Ani Senovršnik.

Tone Podržaj je čustveno podal odnos med človekom in okoljem, ki ga je Herbet Pribac opisal v poeziji Na koncu sveta. Folklorna skupina Mladika, ki jo vodi Mirjam Mehle Javoršek, je v belokranjski noši predstavila značilno plesno izročilo te pokrajine. Dekleta iz Pristave pod vodstvom Marjanke Grohar so zapele Skupaj za Slovenijo (Atomik Harmonik).

S prekmurskim plesom je folklorna skupina Pristava (vodi Marcelo Carte) zaključila kratek sprehod po naši zgodovini, ki se hrani iz podedovane ljubezni do slovenske besede, navade, šege, pesmi, ki se tke, kot nevidna nit iz roda v rod, ki nas povezuje, kot ude istega telesa, v katerem bije slovensko srce. Vsi nastopajoči so sestavili močno verigo in se tako postavili na oder, da bi slišali še zadnjo izbrano poezijo: Družina (Tone Kuntner).

Družina smo, druži nas ista kri
družijo iste skrivnostne vezi,
ki jih nihče ne more izničiti,
ne pretrgati, ne zatajiti.

Te vezi slonijo na temeljih verskih in slovenskih vrednot, ki smo jih prejeli in na katerih ustvarjamo našo prihodnost ter gradimo to veliko družino slovenske skupnosti v Argentini.

Sledile so zahvale voditeljem nastopajočih skupin ter onim, ki so skrbeli za luči in zvok. Prav posebno pa se zahvalimo Dominiku Oblaku, za zamisel in režijo programa. Hvala!

Skupina Baires Polka se je pripravila, da bi v živo zaigrala in popestrila večer ... Dežne kapljice so počasi zmočile dvorišče. Kako je lilo v ponedeljek v zgodnjih jutranjih urah in poslednje poplave po Buenos Airesu, pa ni téma, da bi še enkrat razpravljali tu.

Poslovili smo se od prijateljev. Med potjo domov je marsikdo prebiral program in zapel izseljensko himno, ki nas druži in poveže med seboj ter s skupnim domom - s Slovenijo.