Nataša Ličen
Velika uganka
Ob zadnji politični tekmi, ki ji še nismo dali končnega izida, se je znova razkrila naša šibkost v odnosu do naše države. Vnovična prenizka udeležba na volitvah je prava uganka. Posebej zato, ker ljudje drugače veliko govorimo o politiki, o njej razpredamo in se opredeljujemo.
Politiki in njihova dejanja ter odločitve nas zanimajo. Upam si trditi, da je politika še vedno med bolj pogostimi temami pogovorov. Kljub vsej naveličanosti in nezaupanju, ki ju ljudje izražamo do vodilnih. Prepričana sem, da mnogo naših državljanov redno, skoraj vsakodnevno, spremlja politiko. Koliko razumejo - ali razumemo storjene poteze njenih trenutnih akterjev, je drugo vprašanje. Zdi se, da ljudi končni cilj, za katerega se določena skupina iz vrst zadolženih za odločanje zavzema, ne pritegne najbolj. Veliko zanimiveje je spremljati spopad idej in iskanje najkrajših poti za dosego cilja. Četudi ne najbolj etične in v nasprotju z osnovnimi moralnimi načeli. Samo, da je šov in da se pridobi dovolj veliko skupino privržencev.
Res gledamo borbe političnih idej, ki naj bi sicer prav vse služile bolj ali manj iskanju najboljše ureditve sobivanja, zgolj kot zabavo, kot dobro naučene igralce na odru izredno zapletenega gledališča sodobne družbe? „Kaj se bo razpletlo iz odigranega, nam je malo mar, saj tako ne moremo vplivati na dober in srečen konec te razgibane politične drame,“ si, očitno po slabi obiskanosti volišč, žal mislijo prenekateri. Mi, volilno telo, smo tu le zato, da polnimo dvorane, politično spopadanje spustimo v zasebne prostore in misli ter namenjamo aplavze in glasove navdušenja vsak svojemu. Kot pri športu, vsak ima svojega izbranca.
Ampak politika ni šport, ni igra zabave in navijaštva. Politika izbira pot moje sedanjosti, začrta obrise moje in prihodnost mojih otrok. Zakaj je torej ljudje ne jemljemo resneje, oziroma zakaj obupamo tik pred ciljem? Odgovorni smo za končni izid vsakega izbora politikov. Če ne gremo na volitve, toliko bolj, ker dopustimo, da se proces ne odvije do konca in rezultat ni pravi.
Primer, ki pri nas v Sloveniji ni tako redek.
Vsakič, ko obiščem znance, pri katerih prostor domače hiše neprestano napolnjuje glas iz ekrana ali zvočnikov, me prešine misel, zakaj toliko časa namenjajo spremljanju aktualnega dogajanja, ko pa ob ključnih trenutkih, ko bi lahko sami z minimalnim vključevanjem vplivali na določene spremembe, vsega tega vedenja ne uporabijo. Toliko pozornosti za nič. Res le v prazno zabavo? Ne razumem, zakaj namenjati toliko časa in pozornosti za nekaj, kar ne odmeva v moji realnosti. Zakaj tik pred ciljem zavestno izstopiti iz igre? Po tolikem času zavzetega spremljanja.
Smo v takšnih primerih neodgovorni? Povsem nečuteči za to, kdo in predvsem kako se in se bo odločal za nas in nam najbližje?
Vse bolj se kaže pomanjkljivost državljanske vzgoje. Marsikdo se še spominja hrepenenja prednikov po svobodni domovini. Nismo najboljši varuhi njihove duhovne zapuščine, kajne? Le kaj bi rekli na razmere, ki vladajo med Slovenci ta čas? Izgubili smo zaupanje drug v drugega, prepogosto sodimo preračunljivo. Kako se bomo izvili iz tega klopčiča, ki se vse bolj zapleta, ne vem. Verjetno ni narobe, če začnemo pri sebi in znova obudimo vero v drugega in ne glede na možno razočaranje stopimo na pot sodelovanja v dobri veri, da nam bo skupaj uspelo in da so nam skupne želje po dobro urejeni družbi, ki bo v ponos številnim prihodnjim generacijam naroda na sončni strani Alp.
V drugo aktualna politična igra za marsikoga ne bo več tista prava. Izbor igralcev je okrnjen. Toda odgovornost vsakega od nas do končne izbire zato ni nič manjša.
