Socialna vloga predsednika države

Slovenija | 09.11.2012, 23:41

Jutri je predvolilni molk, v nedeljo pa volimo četrtega predsednika republike.

Prvo desetletje mlade slovenske države, je zaznamoval Milan Kučan, ki je užival popolno medijsko podporo in mu je tako uspelo kot bivšemu in zadnjemu predsedniku Komunistične partije Slovenije, vladati dva mandata. Notranji slovenski medijski prostor ga je razglašal za naj Slovenca in mu pripisoval skorajda očetovstvo slovenske države. Kot bivši komunistični voditelj ni imel nobenega večjega mednarodnega ugleda in ga vse do danes nima. Teza o zaslugah Kučana za mehki prehod iz totalitarnega v demokratični družbeni red drži samo v toliko, kolikor je to pomenilo, da je pod njegovim dežnikom ostala pri državnem koritu celotna partija z Udbo vred. Zato je z vidika zorenja in dozorevanja demokratične zavesti njegovo obdobje bilo za Slovenijo izgubljeni čas ali mrtvi tek demokracije.

Za njim je bil predsednik republike dr. Janez Drnovšek, ki je predstavljal prvega resnično demokratično izvoljenega politika v prejšnjem sistemu. To je bila njegova razlika do Kučana. Tudi kot državnik je bil širšega formata in širših naziranj. Vendar je prav s tem predstavljal idealno zaščito starim kadrom, ki so se pod njegovim vodstvom prelevili v liberalce. Ko je postal predsednik države je njegova stranka razpadla na prafaktorje in najbolj obskurni ostanki so se zbrali v Jankovićevi Pozitivni Sloveniji. Sam osebno, je skozi resno bolezen doživljal zanimivo preobrazbo, ki je v določenih trenutkih mejila na čudaštvo. Vendar bi brez njega njegovi divji libertinci to državo še bolj razgnali na prafaktorje kot so jo. Na srečo vseh nas jih je sla po oblasti med seboj razdelila ali celo sprla. To jim je njihov bivši predsednik preroško napovedal, ker jih je preveč dobro poznal. Narodu pa bo Drnovšek ostal v spominu kot človek, ki je iskal izhod iz svoje bivanjske krize. Pri tem mu je religiozno postalo kot možnost odgovora.

Tretji predsednik republike je dr. Danilo Türk. V domovino se je vrnil iz mednarodne politike. To je ustvarjalo vtis in videz, da gre za svetovljana in človeka, ki je odložil ideološki nahrbtnik. Zmota in pomota je velika. Turk je s svojim mandatom zdrsnil nazaj v Kučanovo obdobje. Na enem od soočenj mu je konkurent Pahor zastavil dobro vprašanje, kaj bo ostalo od vašega prvega mandata? Turkov odgovor je bil medel in zvit kot njegov celotni mandat. Govoril je o svojem socialnem angažiranju in dobrodelno-prostovoljski dejavnosti, ki bi ga naj zbližala z delavstvom in socialno šibkimi sloji.

Slednje seveda ne drži. Türk je od vseh treh predsedniških kandidatov najbolj dvorski, kabinetski, ljudstvu odtujeni kandidat. Ne samo to, s svojimi spornimi in protislovnimi potezami je dokazal, da globoko korenini v druščini partijske oligarhije, ki mu je tako rekoč od študentskih let naprej tlakovala karierno pot. Je tipični aparatčik, brez življenjskega soka, brez občutka za realnost malega in preprostega človeka. Dobro se počuti v izumetničenem okolju predsedniškega položaja, ki ščiti njegovo človeško zbeganost. Ljudje, ki ga v kampanji podpirajo, so odtujeni realnosti, zmedeni v mišljenju, ali pa agresivni kot je Spomenka Hribar, ki to zna očitati drugim, kar sama najbolj počne. Türkova kampanja je že pred volilnim izzidom katastrofa, saj se je njegov procent prepolovil iz famoznih 60% na 30%. Medijski prostor pač ni več tako enoumen, kot je bil v Kučanovem času, zato je Türk na prosti sceni samo izgubljal. Niti Delo, Dnevnik in nacionalka ga ne moreta rešiti. Še ameriški ambasador je jasno pokazal, da je njegova izbira na levici Pahor in ne Türk. S tem je Türk svojo nekdanjo mednarodno avreolo popolnoma zapravil in potrdil, da so govorice ob njegovem odhodu iz New Yorka bile iz trte zvite, češ da je bil med kandidati za naslednika Kofi Anana.

Ne samo to, v svojem mandatu ni uspel državljanom pokazati niti enega pomembnega državnika, ki bi bil njegov prijatelj, zaveznik in politični somišljenik. Skupaj s Stanovnikom in Kučanom so mu ostale edino zatočišče domače zgodovinsko izmišljene in prikrojene proslave s praporščaki iz preteklosti. Še en mandat Danila Türka bi pomenil popolni zdrs Slovenije v območje neuvrščenih, ki so zakoreninjeni v Rusiji in njeni novodobni oligarhiji.

Kar zadeva Türkov socialni angažma pa je potrebno reči dvoje. Najprej je v našem političnem sitemu problematično, da predsednik države ustanavlja kakršnokoli fundacijo. Saj lahko denar pridobiva samo od davkoplačevalcev donatorjev, ne pa iz lastnega premoženja, kot je to običajno v monarhičnem sistemu. S tem pa dejansko predsednik države konkurira vsem dobrodelnim civilnim organizacijam in to na ne fear način. Nekaj povsem drugega je, če kakšnega direktorja pokliče nekdo iz predsednikovega kabineta ali pa iz tajništva katerekoli civilne fundacije. In v času, ko so zaradi gospodarske krize vse fundacije v resni krizi, nekatere so že zamrznile svoje delovanje, druge so tik pred tem, predsednik države s pozicije privilegirane stranke promovira svoj socialni angažma. Ta bi bil resničen in primeren njegovi funkciji, če bi dal pobudo za zakonske rešitve, ki bi fundacijam omogočale preživetje in čim bolj široko ter svobodno delovanje. To bi bil socialni prispevek predsednika države, to je tudi njegova naloga, da z avtoriteto podpre tisto, kar je nastalo in deluje iz civilne družbe. Ne pa da se sam gre socialno angažirano civilno družbo, kar je z njegovo funkcijo nezdružljivo, saj to sfero delovanja s tem bolj polarizira kakor podpira. A to je metoda stare partijske šole, ki je to dosledno in ves čas počela, prilaščala si je civilno družbo socialo in državo.

Na nek drug način je kontraproduktivno na socialnem področju deloval tudi Borut Pahor. Kot predsednik vlade je zagovarjal socialno državo v smislu socialnih transferjev. Za takšno državo je potreboval denar, ki si ga je sposojal. Njegov naslednik Janez Janša se je tako znašel pred veliko proračunsko luknjo, kar Pahor brez slabe vesti tudi priznava. Imeti socialno državo brez dobrih kapitalskih naložb v produktivno gospodarstvo, ki prinaša dodano vrednot, je tlakovanje poti za državni bankrot. Slednje pa niti približno ne pomeni ohranjanje socialne države ampak ravno obratno, povzročanje velikih socialnih razlik in tudi konfliktov.

Konceptualno gledano sta tako Türk kot Pahor tipična otroka svoje partije, ki je socialno državo utemeljevala na uravnilovki in razdelitvi dobrin kot da je država karitas in ne država. Zato pa so ljudje vse do danes navajeni, da naj država rešuje vse probleme . V demokratičnem smislu pa mi državo potrebujemo za to, da nam omogoči okvirje in zakonske podlage, da bomo lahko sami ustvarjali, delali in živeli.

S tega zornega kota sta oba tipična predstavnika starih obrazov. Nov je edino Zverov, ker do sedaj ni imel nikoli toliko oblasti v rokah, kot sta jo imela protikandidata, ki pa iz tega nista veliko ali nič naredila, ali celo povzročila več škode kot koristi za mlado demokratično republiko. Če kdaj potem prav v sedanji krizi Slovenija potrebuje ne nov obraz,ampak nov koncept delovanja predsednika države, ki bo iskreno in pristno blizu ljudem, ki ne bo salonski politik in ki bo svojo ustavno funkcijo izvrševal na način, da bo vsem Slovencem in Slovenkam v ponos in ne v sramoto. Skrajni čas je, da po dvajsetih letih prekinemo s Kučanovo tradicijo in se vrnemo k Pučnikovi in prenehamo stopicati v demokratičnem praznem prostoru. Smo del Evrope in globalnega sveta, zato pretrgajmo s podalpsko socialistično maniro razmišljanja, ki nas poriva proti Grčiji in Portugalski, namesto proti Avstriji, Bavarski in Furlaniji Julijski krajini. Izbira predsednika je simbolična izbira za koncept države in njene smeri.