Poplave - apokalipsa?
Blaž Lesnik
6. november 2012. Naslovnice časopisov in elektronskih medijev so polne fotografij poplavljenih območij. Pokrajina je popolnoma spremenjena, voda ponekod sega do streh, ceste je odneslo. Spet poplave v kakšni od azijskih držav? Od tam smo namreč takšnih poročanj vajeni in nas zaradi geografske oddaljenosti ne prizadanejo. Ampak ne, tokrat gre za Slovenijo, za naše ljudi in domove.
Izredne razmere, kritično stanje, družine brez domov. Splet neugodnih vremenskih okoliščin, ko je v razmaku dobrega tedna dni dvakrat prišlo do obilnih padavin. Ker se je infiltracijska spsobnost prsti zmanjšala, so se ob zadnjem deževju vode razlile praktično po vsem ozemlju naše države, razen na kraškem površju. Nekje huje, drugje manj ali v obsegu stoletnih voda. V Podravju se je ponovil scenarij iz leta 1965, ko je voda pridrvela iz Labotske doline v Avstriji in za seboj pustila razdejanje. A včeraj je bilo huje, saj je Drava dosegla rekordni pretok - 3.100 kubičnih metrov na sekundo. Po podatkih agencije za okolje je bil do zdaj največji izmerjeni pretok Drave 2.600 kubičnih metrov na sekundo, in sicer prav leta 1965.
Najhujšega - človeških življenj - tokrat povodenj hvala Bogu ni terjala. Gotovo so k temu pripomogle tudi pravočasne hidrološke in meteorološke napovedi. A materialna škoda bo ogromna. Lahko bi rekli, da so si podivjane vode izbrale najslabši trenutek. Država je v krizi, žal pa tudi v letih debelih krav sistematičnemu varstvu pred poplavami ni posvečala pozornosti. Napori in opozorila stroke so se izrabljala kvečjemu za lokalno šopirjenje: če je župan svoje občine bahavo oznanil, da so za varnost pred poplavami poskrbeli, je to pomenilo, da je občina regulirala struge in visoko vodo samo prenesla v sosednjo občino. Podobno smo si povodenj zdaj "podajali" Avstrijci, Slovenci in Hrvati - a žal bo voda škodo in opustošenje pustila povsod.
Ko govorimo o poplavah kot enem od najhujših povzročiteljev naravnih nesreč, lahko z gotovostjo rečemo, da so poplave že vse od obstoja človeštva bile, so in bodo. Pričakovati je, da bodo celo še pogostejše in obsežnejše, z večjo ekonomsko škodo. Že majhne spremembe padavinskega režima zaradi podnebnih sprememb lahko namreč povzročijo velike spremembe površinskega odtoka in s tem večjo izpostavljenost poplavam. Komaj se še spomnimo, kako smo še pred par meseci goreče gledali v nebo in čakali, kdaj bo končno padla kakšna kaplja. Na sušo smo pozabili, danes je na prvem mestu stavek: "Pa kako je to mogoče, spet dežuje, a ni bilo dovolj?!"
V vsem tem intenzivnem vremenskem dogajanju marsikdo išče tudi povezavo z apokaliptičnim koncem, ki naj bi se približeval. Pravzaprav je po mnenju nekaterih že skoraj tu, pred vrati.
21. december 2012
To bo dan, ko se bo notranji kozmos ponovno povezal z božanskim zunanjim kozmosom. Sonce bo zavzelo svojo unikatno pozicijo in s tem ustvarilo »prehod« med vesoljem in dušami vsakega živega bitja na zemlji. Naše linearno pojmovanje časa se bo sesulo in z njim bo izginil strah in sovraštvo. Zgodilo se bo očiščenje, ko bo vse potegnilo v kozmično razumevanje in božansko ljubezen. Menda obstaja tudi drug scenarij, ki pa predvideva pogubo in uničenje. 21. december naj bi tako bil dan, ko bo Zemlja uničena. Nekateri so prepričani, da zaradi jedrske vojne, drugi pa jemljejo majevski koledar dobesedno in trdijo, da bo veselje preprosto nehalo obstajati.
Vse te in podobne napovedi sodijo pod tako imenovani fenomen 2012, o katerem najdemo na spletu veliko napisanega, medijska industrija in novodobniki nekatera izhodišča (kot npr. astronomski pojav premika ekliptike Sonca proti temnemu delu Rimske ceste, kar se bo zgodilo 21. decembra) izkoriščajo v svoje (ekonomske) namene. Po prelomnem letu 2000 svet še vedno obstaja in zdaj je pač pred nami nov datum.
Upoštevanja vreden je premislek o tem, koliko ljudi (četudi tega ne priznajo javno), na tihem s strahom pričakuje, kaj se bo zgodilo. V takšnem ozračju pričakovanja nečesa strašnega, torej konca sveta, postane vse relativno in nič več sveto. Pravil ni potrebno več spoštovati, saj je konec tu.
Kristjani imamo seveda drugačen pogled, ki je poln upanja. Ni božja volja, da bi vedeli za stvari, ki se bodo zgodile v prihodnosti. Jezus nas kar naprej opozarja, da nihče ne ve ne dneva ne ure vrnitve Sina Človekovega. Ne bi nam koristilo, če bi vedeli. Poznavalci Svetega pisma tudi ne vedo, ali Janezovo razodetje opisuje dogodke, ki se bodo zgodili v treh letih in pol, petindvajsetih letih, stoletju ali tisočletju.
Je pa zanimiva predstavitev konca sveta kot duhovnega stanja na vrhuncu zgodovine, ki jo opiše sodobni katoliški kanadski pisatelj Michael O'Brien v svoji knjigi Pater Elija - Apokalipsa (pred kratkim smo jo dobili tudi v slovenskem prevodu). Opisuje resnične dogodke. Zgodili se bodo, pravi. Nekega dne se bodo zapisali v zgodovino. Vendar ponavljajoče se branje knjige Razodetja razkriva, da bo ta čas zelo zapleten. Zato bodo tisti, ki bodo živeli v njem, zlahka zavedeni. Vse stvari doživljamo z različno mero subjektivnosti. Zlahka spregledamo pomembne stvari, podrobnosti, ki se v vsakdanjem pripovednem jeziku zdijo obrobne, v resnici pa so osrednje. Preveč se osredotočimo na fanfare vznemirljivih podrobnosti in spregledamo prefinjeno bistvo, ki je naš največji sovražnik.
Zato naj ob sklepu tokratnega komentarja velja poziv vsem ljudem dobre volje k še večji čuječnosti in pripravljenosti. Tudi pred bližajočimi se predsedniškimi volitvami!
