Jesen – obarvana s krizo in presenečenji

| 23.10.2012, 14:50 Matjaž Merljak

Letošnja jesen je zame zanimiva, v nekaterih pogledih prelomna, vsekakor pa odpira nova obzorja. Predvsem jih širijo druženja z zanimivi ljudmi, ki imajo kaj pametnega povedati.

Tako sem navdušena nad 1. srečanjem novinarjev iz Slovenije in sveta, ki ga je v septembru pripravil Svetovni slovenski kongres. Izkušnje slovenskih novinarjev, ki delujejo v tujini, so neprecenljive, bogate in imajo nam kaj povedati. Vsekakor v tujih medijih ne objavljajo govoric, ampak novice, ni pomembno, da so prvi, ampak strokovni in temeljiti.

Navdušili so me tudi kolegi, ki sem jih srečevala na okroglih miza, ki smo jih pripravili na Radiu Ognjišče. Med njimi najbolj Darko Bradassi, urednik portala Slomedia.it, ki je povedal, kako težko je bilo začeti s portalom, kaj se je dogajalo, ko so hodili od ustanove do ustanove in jim predlagali, da bi to delali skupaj: »Vtis imam, da je takrat prevladoval nek strah, da bi se pojavil tak medij, ki bi bil lahko odprt za vse, ki bi poskušal biti na strani slovenskega človeka, ne pa na strani nekdanjih blokad, ki so tudi pri nas v zamejstvu še kako prisotne.«

Darko je zadel žebljico na glavico. Seveda kljub polenom, ki jih je najbrž dobival pod noge, ni obupal in skupaj s svojo ekipo začel podirati meje v glavah in ustvarjati medij, ki je odprt za vse. Pa najbrž ni vedno lahko, a o tem ni govoril, prežet je z optimizmom in zato je name naredil velik vtis. Ker iz takšnega testa so ljudje, ki obračajo svet na bolje.

Takih je bilo veliko tudi v soboto na 11. Ritmu Duha v Mariboru. Če spremljate naš program, potem ste ga lahko doživeli, če ne, veste iz drugih medijev več o tekmi, ki je potekala istočasno v Mariboru. Ja, tam so razbijali, se pretepali, delali škodo in zdaj so bolj kot vandali krivi policisti, ki bojda niso bili dovolj nežni. Pa smo spet tam, da nam nič ni prav.

Krizni časi so in to v tem trenutku občutimo prav povsod. V zraku je neka negotovost, ker ne vemo, bomo jutri še imeli plačo, službo. V zraku je strah, ker ne vemo, kako bomo živeli, če se uresniči črn scenarij, ki ga kreira svetovna politika. V zraku je nezaupanje, ker kateremu politiku pa naj sploh še zaupamo, saj so pred volitvami vsi krasni – tudi predsedniški kandidati, potem pa se kar naenkrat nič ne da spremeniti in sledijo priznanja, da so bile obljube pač precenjene. V zraku je razočaranje, ker takšne Slovenije si nismo želeli. A naša je.

In skupaj smo jo pripeljali do sem, kjer smo. Seveda nekateri z večjo, drugi z manjšo odgovornostjo. Kar me najbolj straši v današnji družbi je to, da smo tako dvolični in se postavljamo vsak na svoje okope, če hočete na desni in levi breg, med rdeče in črne, ne vidimo pa, kje je problem. Seveda ne, ker imamo toliko dela z napadanjem drug drugega, da samo rojevamo nove konflikte, reševati jih pa nismo sposobni. Tako daleč smo prišli, da nismo občutljivi na krajo, če le pravi krade, niti na laž, če je tisti, ki laže, naš. Nismo presegli blokad, nasprotno, vedno višje so. Seveda, saj je tu vsesplošna kriza, ki nas bo preizkušala v vsem mogočem. In zagotovo bomo večkrat padli, predvsem na realna tla, spreminjali navade, ugotavljali, da je manj več in tudi prevrednotili vrednote oziroma se vrnili k njim.

A ne gre obupati, ker življenje bo tudi odslej pisano in slikovito, kot je jesen. Le pravi in nam ljubi odtenek moramo ujeti. Prinašala bo vznemirjenja, kot ga je Felix, razočaranja, kot ga je Armstrong in presenečenja, kot bo naš gala koncert.