Zbogom, Hitler, Merklova in Kovačič Peršin

| 17.10.2012, 14:26 Jože Bartolj

Predstavljajte si osrednje slovenske škofe, filozofa Stresa, dobrovoljnega Urana, lepoumnika Rodeta in pobožnega Šuštarja, kako s svojimi duhovniškimi huntami tekajo po deželi in s šmajserji trebijo še zadnje zagovornike prejšnjega režima. Se vam domišljija zatika?

Berite Peršina. Petra Kovačiča Peršina. Duh inkvizicije (Društvo 2000, Ljubljana 2012).

Pred dnevi sem opazoval spletni portal državne televizije, na katerem so ob obisku Merklove v Grčiji – tipično – objavili fotografijo, ki jo vzporeja s Hitlerjem. Resda je slika posneta v Grčiji, a iz slovenskega uredniškega komentarja veje medvrstična samoumevnost: kje neki pa naj bi bila kaka razlika med tema dvema nemškima politikoma …

Pri nas smo vajeni lahkotnosti, ki vsakega nerežimca obloži s fašistom. Pri tem je zabavno, da živ krst ne ve, kaj naj bi »biti fašist« dandanašnji pomenilo. (Bržčas si duhovnik, ki iz čistega veselja svojemu primorskemu kolegu v goltanec zlivaš motorno olje …) Če me spomin ne vara, je ta verbalni boljševiški šport v svobodne čase devetdesetih let prenesel eden od notoričnih pesniških Zlobcev, ko je v parlamentu rjul nad poslancem Schwartzbartlom. Ampak zmerjanje s fašistom še ni zadnja stopnja. Če si dejaven v stranki, ki občasno naredi kaj proti posledicam partijskega enoumja, mirno fašeš primerjavo z Goebbelsom. Če si predsednik take stranke, se po ljubljanskih stenah pojavljaš kar v podobi Hitlerja. Če pa si kristjan z nekaj doslednosti, urejenosti in pripadnosti, dobiš na glavo Peršina.

Verjetno čez Komunistični manifest ali čez Mein Kampf ne kaže zamahniti, češ da nikoli in v nobenem pogledu ne moreta biti koristno čtivo. Z osebno zgodovino premnogokrat dokazujemo, da se več naučimo od napak kot pa od dobrih naukov. Zato se najdejo razlogi tudi za to, da zalistate v Peršinov Duh inkvizicije. Navsezadnje je vsaka kritika, naj je še tako iztirjena in sovražna, možnost, da pogledamo vase in skušamo vedno znova to in ono popraviti, izboljšati.

Obenem dobimo z branjem Peršinovega Duha panoramski vpogled v dušo slovenskega kocbekijanstva, ki je (so)omogočil revolucijo, genocid, pol stoletja trajajoče teptanje človekovega dostojanstva in meglo, ki do današnjega dne bolj ali manj meša slovenske glave. O tem in še mnogočem si lahko več preberete v politično korektnejši, a vseeno odlični recenziji, ki jo je za Poglede napisal dr. Aleš Maver.

Pravzaprav je treba resnici na ljubo povedati, da ima Peršin marsikaj tudi prav, a kot celoto ga degradira predvsem apologija revolucije. Ta ima z vsemi brezmejnimi žrtvami in trpljenjem za posledico neko generalno rano, za katero še zdaj ni rečeno, da ne bo usodna za naš vsenarodni obstoj. Druga, za Peršina podobno porazna kvalifikacija, je nestvarnost, ki slika hudiča tam, kjer se sicer mogoče deloma tudi nahaja (v katolištvu), a glavnina vražjih bataljonov rovari drugje. Pri čemer jim zna biti v pomoč tudi kak del slovenske Cerkve …, kar pa našega avtorja seveda ne moti.

Pa še ena stvar je. Dragi poslušalci Ognjišča, ali poznate (s seboj in s kleriki vred) vsaj enega Slovenca, ki se, gredoč iz občinske pisarne, iz trgovine, iz predsednikove palače, iz oštarije samoumevno poslovi z lepim, starodavnim slovenskim pozdravom zbogom? Dvomim. Vidite, toliko o samozavesti tradicionalnega Slovenca. Toliko o njegovi »katoliški militantnosti« in o podobnih nabuhlih sintagmah, ki jih je pri Peršinu na ostajanje.

Tako se človeku naposled najbolj upira to, da naš avtor svojo kanonado usmerja na neke ljudi, ki so bili zdesetkani in ki so še danes prestrašeni in dezorientirani. To si v Sloveniji upa početi vsako zmenè. To je »junaštvo« mainstreama, »junaštvo« večine, »junaštvo« množice. Zato si ob branju Peršinovih tekstov ni težko predstavljati še enega grla, ki sladostrastno rjove in prikimava pred grmado, na kateri po sveti inkviziciji izgublja življenje mlada »čarovnica«.

Več komentarjev na Casnik.si