Ali Slovenci (še) znamo sodelovati?

| 09.10.2012, 23:48 Blaž Lesnik

Bilo je včeraj. Z mislimi sem bil povsem drugje kot tam, kjer bi moral biti - pri vožnji skozi mestno središče namreč, kamor z avtom vedno redkeje zaidem. Morda sem tudi zato spregledal spuščeno hidravlično zaporo, ki se je začela dvigati v trenutku, ko sem zapeljal v zaprto cono, dvigati. Udarec je poškodoval motor in avto je bilo potrebno premakniti ob pločnik in počakati na vleko.

Ko sva se z ženo mučila pri potiskanju avta, naju je opzazovalo precej mimoidočih - bilo je sredi dneva in sredi mesta. Kljub prošnji in očitni zadregi ni bilo junaka, ki bi priskočil na pomoč. Naposled sta, ko so za nami že čakali drugi avtomobili, pristopila starejša gospoda in pomagala rešiti situacijo. A pomislite: gospodoma sem se moral zahvaliti v angleškem jeziku - bila sta namreč tujca.

Vem, da v takšnih primerih deluje psihologija množice: ko je okrog nekoga, ki mu je potrebno pomagati, veliko ljudi, vsak reče: "saj bo že kdo drug..." A kljub temu bom vzel primer za izhodišče razmišljanja o tem, ali Slovenci (še) znamo stopiti skupaj, sodelovati? Pa ne le v medosebnih odnosih, ampak tudi kot narod. V našo zgodovino se je osamosvojitev vpisala kot izjemen dogodek, kristjani ga lahko razumemo tudi kot božje posredovanje, torej kot čudež. Ampak to je bil tudi veliki trenutek, ko se je narod poenotil, stopil skupaj in izpeljal tisto, o čemer so veliki duhovi tako dolgo sanjali in po čemer so tako goreče hrepeneli.

Zdi se, da se je po 20 letih marsikaj spremenilo. Danes se nam po tem, kar lahko vsak dan beremo in slišimo v naših medijih, zdi čudež to, da bi lahko Slovenci spet stopili skupaj in potegnili voz iz blata - ali iz hidravličnega količka, kjer smo obtičali. In to tudi ali predvsem po lastni zaslugi. Ne znamo in ne zmoremo se namreč dogovoriti niti o poti, po kateri bi želeli iti. Za prispodobo lahko vzamemo ladjo, ki pluje po razburkanem morju. Na njej so lahko zelo različni potniki, ki pa imajo vendarle skupen cilj, s katerim se gotovo vsi strinjajo: pripluti srečno v pristanišče.

RAZDELJENOST SLOVENCEV - MUČNA PRTLJAGA

Slovenski narod je močno razdeljen zaradi dogodkov med 2. svetovno vojno in po njej. Valovi tega razpenjenega oceana, ki je zajel svet in tudi naš majhen narod, usodno vznemirjajo našo sedanjost še po mnogih desetletjih. Zajel pa nas je že nov vihar - gospodarska kriza. Vsi smo na isti ladji, kljub mnogim razlikam. Verjamem, da si vsi želimo, da bi uspešno izšli iz te krize. Kako in kje najti skupne točke, da bi kljub razlikam lahko sodelovali? Tisti, ki so doživeli krivice, težko pozabljajo in imajo vedno na ustnicah očitke. Tisti, ki so krivice delali, tega ne zmorejo priznati in se očitkov na vse pretege branijo s protinapadi. Tako smo kar naprej v vojni na tej naši skupni ladji in gotovo gre v tem iskati tudi odgovor na vprašanje, zakaj pri nas nismo sposobni zastaviti in izpeljati niti srednjeročne, kaj šele dolgoročne vizije razvoja na kateremkoli podoročju, ki se dotika narodove, torej skupne blaginje. Trajanje vsakega programa, strategije ali smernic razvoja je omejeno na trajanje ene politične opcije. Takoj ko se vodstvo države zamenja in pride na oblast druga opcija, se začne vse znova. Vsebina je, tudi če je dobra, manj pomembna od tega, kdo jo je predlagal.

SODELOVANJE, SKUPNA POT, KAJ JE TO?

Otroke učimo sodelovati z vrstniki že v vrtcu, vsaka družina naj bi imela svojo vizijo ali vsaj nabor vrednot, po katerih je prepoznavna. Na ravni naroda pa smo očitno odpovedali. Zakaj so Švedi lahko uspešni s svojo politiko socialne države, zakaj Francozi tako skoraj pretirano ponosni nase in na svoj narod in zakaj so Nemci sposobni zastaviti program prehoda na obnovljive vire energije, zapreti vse jedrske elektrarne in zmanjšati izpuste CO2 za 40 % do leta 2020 v primerjavi z letom 1990?

Tudi če pustimo vse tajkunske zgodbe ob strani, čeprav bi njihov sodni razplet narodu prinesel še kako potrebno (in tudi pričakovano) katarzo, je zdaj najbolj pomembno stopiti skupaj in se izogibati podpihovnju starih zamer, netenju sovraštva do drugače mislečih in poudarjanju razlik med Slovenci.

VSI NA ISTI LADJI, VSI Z ISTIM CILJEM

Prispodoba o skupni ladji z različnimi potniki in isto željo - priti srečno v pristanišče - lahko služi tudi za razmišljenje o vodenju in voditeljih, o demokraciji. Vzorci predvsem v naši politiki potrebujejo osvežitev, prevetritev - prinesejo jo lahko sposobni mladi. Žal je teh vedno manj, ker odhajajo v tujino, ki zna ceniti njihovo znanje in sposobnosti. V letu medgeneracijskega sodelovanja bi morali premakniti miselnost in položaje, ki se jih nekateri držijo kot pijanec plota, postopno odpreti mladim, jim pri tem mentorsko pomagati, da sčasoma na svoj način prevzamejo krmilo. Če vprašate mlade, kako se jih dotika delitev naroda, bodo odgovorili, da se jih to, kar se je dogajalo daleč nazaj in to, kar razburja starejše, ne zanima. Zanima pa jih prihodnost, kar je razumljivo. Smo na skupni ladji.

TUDI CERKEV MORA SODELOVATI

Tudi Cerkev na Slovenskem je seveda na tej ladji in je v marsičem potrebna prenove, ki jo narekujejo spremembe časa. Upanje zbuja nov pastoralni načrt Pridite in poglejte. Ta se dotika tudi sodelovanja in vodenja. Ustanovljena je animacijska skupina na ravni nadškofije, ki bo pomagala pri participacijskem modelu uresničevanja pastoralnega načrta. Cerkev v Avstriji je na pot reform že stopila, in to temeljito, saj se bo v prihodnjem desetletju strukturno (z zmanjšanjem župnij) in pastoralno (z oblikovanjem novih živih skupnosti) prilagodila izzivom časa.

Bomo zmogli tudi mi? Bomo, če bomo v tem skupaj. Cerkev se nikoli ni strinjala z individualistično kulturo. Koncil (katerega 50 let mineva) je spomin upanja. Upanje pa se ne pogaja s pesimizmom, zato smo kristjani ljudstvo upanja in edinosti.

Če bomo sposobni to edinost in upanje prenesti tudi v naš narod in na večno vprašanje naše razdeljenosti, se bomo lahko izognili brodolomu. In tudi temu, da bi se morali na koncu tujcem zahvaljevati za pomoč v tujem jeziku.