Tudi od najmlajših se lahko učimo …

Komentarji | 02.10.2012, 15:15

V tednu otroka smo, ki je tokrat osredotočen na radosti in stiske odraščanja. Uvod vanj je bil mednarodni dan otrok, po priporočilu Združenih narodov ga vsako leto zaznamujemo prvi ponedeljek v oktobru. Zasledila sem, da so novomeški osnovnošolci letos ob tej priložnosti v zrak spustili 800 balonov, na katere so napisali svoja sporočila. Pomislila sem, da bi jih bilo zanimivo prebrati. Verjamem, da je proti nebu poletelo veliko število balonov z veselimi mislimi. A prepričana sem, žal, da se je med njimi našla tudi kakšna tegoba, skrb, strah.

Slednjega je verjetno še več med starši. Mesec dni je minilo, odkar so otroci po počitnicah znova sedli v šolske klopi. Prav prvi september je pokazal jasno sliko razmer v naših družinah. Slovenska Karitas in Rdeči križ za šolske potrebščine letos zbrala skoraj pol milijona in s tem pomagala prva nekaj več kot 8 tisoč šolarjem, drugi pa približno 4 tisoč 500 otrokom iz socialno šibkih okolij. Zgovorni podatki, kajne? Slišati je opozorila, da je vse več otrok lačnih ali se nezdravo prehranjujejo. V Zvezi prijateljev mladine Slovenije so v poslanici ob tednu otroka opozorili, da marsikateri mladoletnik zaradi izgube službe staršev ali skrbnikov poleg šolanja in zdrave prehrane nima dostopa do osnovnega zdravstvenega zavarovanja.

Zadnji podatki o brezposelnosti v Sloveniji se nanašajo na avgust: registriranih je bilo nekaj več kot 106 tisoč ljudi, ki so brez dela. Na novo se jih je na zavod prijavilo skoraj 6 tisoč 500: slabi polovici se je iztekla zaposlitev za določen čas, malo manj kot šestina je bila iskalcev prve zaposlitve, dobro četrtino so predstavljali trajno presežni delavci in stečajniki.

Medtem ko marsikdo od njih ne ve, kako bo prišel do vsaj enega dnevnega obroka, ali celo nahranil družino, je odjeknila afera, ki so jo nekateri poimenovali Prijatelji v stečaju nekateri pa Stečajileaks. Zaradi medijskega poročanja o domnevno spornih stečajnih postopkih, v katerih naj bi sodniki stečajnim upnikom, s katerimi prijateljujejo, pripisovali sporne nagrade, je že bilo opravljenih nekaj preiskav, stekli naj bi tudi disciplinski postopki. Pravosodni minister Senko Pličanič, ki je odredil službeni nadzor nad delom stečajnih sodnikov in neposreden nadzor nad delom stečajnih upraviteljev, pa si je z izjavo, da bo stvari prišel do dna, nakopal obtožbe o populizmu. Naj raje poskrbi za kršitelje, je odgovoril Zbornici upraviteljev Slovenije. Se bo ta zganila?

Sum nepravilnosti pri financiranju in izvedbi gradnje stadiona Stožice v Ljubljani medtem preiskuje Nacionalni preiskovalni urad. V preiskavi so se znašli ljubljanski župan in vodja največje opozicijske stranke Pozitivna Slovenija Zoran Janković, njegova sinova in najtesnejši sodelavci. Slišati je že bilo napovedi, da bodo glede na dozdajšnje izsledke podane ovadbe.

Da je prav stadion Stožice eden tistih faraonskih projektov v naši državi, za katere je šel davkoplačevalski denar in nima finančne osnove, je na okrogli mizi o razmerah v slovenskem bančništvu opozoril ekonomist Bernard Brščič. Precej oster je bil. Poudaril je, da je državna NLB v času, ko je bila pojavnost kreditnega krča v banki najbolj akutna, velikodušno odobrila posojilo 115-ih milijonov, za katerega je vedela, da ne bo vrnjeno. A to ni edini politični kredit, kot ga je imenoval. Dodal je, da jih je toliko, da so pravzaprav postali ključni problem slovenskega bančništva. Po njegovem je bančna morala, predvsem v državnih bankah, na psu, k čemur pripomore tudi nedelovanje pravne države. Zato Brščič poziva k iskanju in kaznovanju odgovornih. Morda je njegov prikaz našega bančnega sistema res precej črn, kot je dejal še eden od sodelujočih na okrogli mizi, direktor Združenja bank Slovenije France Arhar. A prepričana sem, da dokler se o nepravilnostih, še huje, gospodarskem kriminalu, ne bo govorilo na glas, dokler ne bo nekdo zaropotal po mizi, rešitve ne bo. Državni zbor čaka zakon o ukrepih za krepitev stabilnosti bank. Med drugim predvideva ustanovitev posebne družbe, ki bo prevzela njihove slabe terjatve. Teh naj bi bilo v vseh slovenskih bankah za približno šest milijard evrov. Slaba banka, kot ji pravijo, naj bi bila eden ključnih elementov ugotavljanja odgovornosti. Bo res tako? Upam.

Začeli smo z otroki, končajmo z njimi. Sodelavec mi je v pogovoru povedal, da mu je triletni nečak pred dnevi polomil očala. Šlo je pravzaprav za nesrečo, saj je bil pri igri preveč živahen, in nikakor za namerno dejanje. A zavedal se je, kaj je storil, žal mu je bilo in mu je rekel: "Saj imam v prašičku nekaj denarja, bom plačal nova." Morda ne bi bilo nič narobe, če bi se tisti, ki so na vodilnih položajih v državi in gospodarstvu, učili od najmlajših. Spoznati svojo napako, jo priznati in skušati popraviti. Povsem preprosto, kajne?