Vloga Cerkve pri medgeneracijskem dialogu

| 19.09.2012, 06:27 Matjaž Merljak

Na nekaterih področjih medgeneracijskega dialoga je zelo uspešna tudi vloga Cerkve ali bolje rečeno vloga nekaterih izjemnih župnikov, ki jih imamo po svetu. Dr. Zvone Štrubelj, župnik iz Nemčije in odličen poznavalec in ljubitelj Primoža Trubarja, je na letošnjem vseslovenskem srečanju spregovoril o vlogi Cerkve na področju medgeneracijskega sodelovanja.

Določena mi je bila tema Vloga cerkve na področju medgeneracijskega dialoga, zato bi na kratko opredelil domet, obseg in mejo tega, kar bom povedal. Medgeneracijski, medkulturni, medverski, medreligijski dialog je danes ena od zelo pomembnih, če ne najpomembnejših socialnih, antropoloških, teoloških tem našega časa. Kultura in gojenje dialoga sta zagotovo ena od primarnih civilizacijskih nalog globalnega sveta, ki ga živimo na začetku tretjega tisočletja. Tej temi je bil pred kratkim posvečen mednarodni teološki simpozij v Mariboru, ki je potekal od 28. do 30. junija v okviru programov Evropske prestolnice kulture. Tema je bila prav medkulturni in medreligijski dialog. Kot ste mogoče iz medijev izvedeli je dogodek okronal tudi obiska z namenitega švicarskega teologa in profesorja iz Tübingena, profesorja Hansa Künga, ki je govoril prav o dialogu med religijami, o svetovnem miru in svetovnem etosu. Ob tej splošni ugotovitvi se postavlja vprašanje, kakšen je bil dialog med generacijami naših slovenskih izseljencev in kakšen dialog je Cerkev gojila do različnih generacij izseljencev. Omejil se bom seveda na položaj Cerkve in treh generacij izseljencev v Nemčiji, prve skoraj izključno ekonomske generacije migrantov, ki so prihajali v Nemčijo pred dobrimi 50 leti, to je okoli leta 60., druge generacije, to je generacija njihovih otrok, danes imajo od 35 do 45 let približno in tretje generacije, ki so danes otroci v vrtcu ali šoloobvezni otroci ali mladostniki. In geografsko bo ta kratka analiza omejena na južni del Nemčije, še ožje, na deželo Baden-Württemberg, v marsičem pa bo zajela položaj tudi drugod po Nemčiji na splošno v Evropi.

Najprej bi rad spregovoril o tem, kakšno podobo Cerkve so prinesli s seboj prvi slovenski izseljenci v Nemčijo. Prav v času najmočnejše ekonomske migracije v Nemčijo od leta 1962 do 1965 je potekal drugi Cerkveni vatikanski zbor, ki odprl nekje okna in vrata Cerkve dialogu s svetom med posameznimi krščanskimi cerkvami in v začetni obliki tudi medreligijskemu dialogu.

V tem vročem in soparnem dnevu bi vam rad prebral nekaj vrstic 92. člena Pastoralne konstitucije o Cerkvi v sodobnem svetu, ki nosi ključno besedo dialog in danes lahko predstavlja požirek sveže vode iz mrzlega gorskega studenca. Koncilski očetje namreč pišejo, "zaradi svojega poslanstva, ki nalaga dolžnost razsvetljevati svet z evangeljskim oznanilom in zediniti v enem duhu vse ljudi, naj pripadajo kateremukoli narodu, plemenu ali kulturi, je Cerkev postala znamenje tistega bratstva, ki dovoljuje in krepi iskren dialog".

V nadaljevanju Koncilj načrtuje najprej dialog znotraj Cerkve, dopuščanje različnosti znotraj ustanove, nato med različnimi krščanskimi konfesijami, kar imenujemo ekumenski dialog, nato pa seveda med različnimi religijami, čemur danes pravimo medreligijski dialog in končno z ljudmi dobre volje, vsemi, ki jim je pri srcu človečnost, solidarnost, pravičnost in mir. Zato ta člen takole zaključujejo, "vsi, ki smo deležni iste človeške in božje poklicanosti, moremo in moramo brez nasilja in brez zahrbtne misli sodelovati pri graditvi sveta v pravem miru".

Letos obhajamo 50-letnico začetka tega vatikanskega Koncila, torej čas za bilanco in tudi za vprašanje, kako se je ta načrtovani dialog, ta odprtost, ki diha iz koncilskih dokumentov, prijela Slovencev, kako je pravzaprav, če je sploh, prešla med generacije slovenskih izseljencev v Nemčiji.

Na splošno, nekaj splošnih, bolj pragmatičnih ugotovitev. Prva generacija slovenskih izseljencev v Nemčijo je s seboj prinesla predkoncilsko podobo Cerkve kot monolitne, ideološko opredeljene in moralno točno določene, zakoličene ustanove. V kolikor se je katoliška Cerkev v Nemčiji v letih po koncilu hitro odpirala novi podobi, bolj dialoškemu in odprtemu profilu njenih struktur, kar je dokazala predvsem sinoda v Würzburgu, je Cerkev slovenskih izseljencev v glavnem ostala domača staja, če uporabim to primero, varno, ograjeno zavetje, ki zagotavlja prenašanje vrednot od krščanskih staršev na otroke, od izseljenskega duhovnika na vernike in veroučence. Ta klasična podoba Cerkve se je še bolj okrepila in utrdila ob ustanavljanju socialističnih ideološko usmerjenih kulturnih društev, tako imenovanih jugoslovanskih klubov, ki so načrtno in sistematično začeli ustvarjati paralelno strukturo prenosa novih (naprednih socialističnih vrednot).

Polarizacija se je zaostrovala, smo pri klasični, mentalni, monolitski in ideološko nedialoški drži slovenskega duha, ki se je še posebej potencirala med izseljenci. Primer, ki sem ga sam doživel, eden od predsednikov slovenskega kulturnega društva je hodil v cerkev in je potem enkrat v pogovoru z župnikom nanesla beseda na to, pa je župnik rekel, kako to, če hodiš v cerkev, ne moreš biti pri društvu, še manj pa predsednik in njegovi tovariši v kulturnem društvu so pa rekli kako to, če si tako vnet član našega društva in predsednik, ne moreš hoditi v cerkev. On sam mi je pripovedoval, kako je odgovoril, če vi to ne zmorete, jaz to zmorem in do pred kratkim je to prakso nadaljeval, torej živel dosledno in je nekje predhodnik današnjega stanja duha, ko se katoliške župnije in društva med seboj bolj povezujejo in sodelujejo.

Pri tem ne gre spregledati, da so slovenski izseljenski duhovniki bili z duši in srcem pri svojih ljudeh, ko to ni znal noben konzulat, ne včeraj, ne danes. Da so v svojih župnijah imeli tudi socialne delavce, vse do pred kratkim, danes je še nekaj svetlih izjem. Izseljenski duhovnik je bil tudi kulturni delavec, ključna oseba za reševanje socialnih in življenjsko praktičnih problemov izseljencev, vzgojitelj in učitelj slovenskega jezika.

Prav z gospo socialno delavko, Dorotejo Oblak, ki je bila najprej socialna delavka v Porurju, nato pa do upokojitve do leta 1995 v Stuttgartu in ima bogate izkušnje, pripravljava publikacijo z naslovom Zamolčana stran izseljenstva v Nemčiji. V knjigi njenih spominov in pričevanj bo prišla do izraza ta pozitivna, socialno čuteča podoba slovenske Cerkve med izseljenci v smislu tega, kar je naša pesnica in pisateljica na začetku dejala, Pietas in Humanitas.

Čisto na kratko se bom dotaknil v drugi točki, kako je druga generacija po mojem opazovanju ali po moji analizi, morala v šolo dialoga izven slovenskih izseljenskih struktur.

Če se vrnem k temi medgeneracijskega dialoga in vlogi Cerkve, ne morem mimo dejstva, ki sem ga dolgo opazoval in ga izražam v obliko domneve. Druga generacija, to so otroci, ki so bili rojeni in so odraščali v Nemčiji, danes imajo od 35 do 45 let, se v okolju ostre polarizacije niso mogli učiti dialoga ne v okviru naših katoliških misij, kjer so se sicer veliko naučili od utrjevanja slovenskega jezika, do plesa, folklore, gledališča in tako naprej in ne v okviru kulturnih društev, niti v okviru svojih slovenskih družin. Šolo dialoga so si morali poiskati drugje, v svojem družbenem okolju, v rednem šolanju in izobraževanju od nemških veroučiteljev v šoli, od svojih vrstnikov in vzornikov, v laični in sekularni družbi.

Svoj miselni in nazorni svet so iskali in našli izven obstoječih slovenskih izseljenskih struktur. Logična posledica: te druge generacije danes nimamo ne v cerkvi, po naših župnijah ne v društvih in največkrat tudi ne v ožjem bivanjskem okolju, kjer živijo njihovi starši.

So primeri, ko so se otroci iste družine, zaradi zgoraj omenjenih razlogov, razkropili po celi Evropi - samoobramba, upravičeni beg, zame tudi zdrava reakcija, manjkalo je zraka, manjkalo širine in odprte dialoškosti. V naša slovenska okolja zdaj občasno prihajajo kot v folklorne oaze, vemo pa da se v narodni noši ne da živeti normalnega vsakdanjega življenja.

In v zadnji, čisto na kratko, točki: poskus vzpostavitve dialoga preko otrok tretje generacije slovenskih izseljencev v Nemčiji. Vemo da se je po letu 1990 marsikaj spremenilo, pred nami so bili novi izzivi, tudi izziv sodelovanja med slovenskimi župnijami, raznimi kulturnimi društvi in drugimi organizacijami in mislim, da se je od takrat naprej začela krepiti ta dialoška struktura, marsikje so k temu pripomogle tudi nove strukture slovenske države, od veleposlaništev, konzulata, urada oziroma pristojnega organa slovenske vlade za Slovence po svetu, kot tudi ta srečanja v parlamentu, kjer se lahko počutimo dobrodošli doma in bolj koordinirano delo štirih nevladnih organizacij, ki imajo skrb za Slovence po svetu. Naj tu še posebej omenim Rafaelovo družbo, ki že več kot 100 let praktično skrbi in tudi služi medgeneracijskemu dialogu izseljencev.

Tako tudi v Cerkvi za slovenske rojake smo v zadnjem času bolj stopili na pot širine in dialoga, ki ga je programsko začrtal drugi vatikanski koncil pred 50 leti. Nekateri znaki samo za to. Z mladimi družinami, s katerimi delamo, ne moremo danes več govoriti samo o eni Cerkvi, ampak večkrat moramo govoriti o krščanskih Cerkvah. Marsikatera družina je konfesionalno mešana, katoliško evangeličanska, katoliško pravoslavna, vzgoja otrok v takih družinah se začne z besedo dialog in ekumenski dialog je danes samoumeven in nujno potreben.

Pri pripravi na zakramente, predvsem na poroko in krst, imamo slučaje vernega starša katoličana ali katoličanke in ne vernega partnerja ali partnerke. Pripravljamo jih lahko le s kulturo odprtosti in dialoga na osnovi medsebojnega spoštovanja, osnovnih etičnih drž in obnašanj.

Na formativnih, na primer bibličnih in družinskih seminarjih, se o vprašanjih našega krščanskega verovanja, vse bolj postavljajo tudi vprašanja drugače verujočih, sobivanja s pripadniki drugih svetovnih religij, Judov, muslimanov, budistov. Tudi tu nas le pot dialoga, pot med religijskega dialoga vodi k mirnemu in strpnemu sožitju.

Naše vsakdanje življenje, življenje naših verskih skupnosti je vpeto v tkivo vse bolj sekularizirane in globalizirane družbe, kjer je kultura dialoga tista skupna platforma, ki nas lahko druži in ohranja skupaj.

Za konec še vprašanje: kakšna bo še naprej vloga Cerkve pri graditvi kulture dialoga? Praktično smo danes pred popolnoma novim zemljevidom religioznosti, ki ga tudi po naših slovenskih župnijah v Evropi ne moremo spregledati. Ob naših klasičnih katoliških župnijah veliko ljudi, tudi naših rojakov, živi drugačne oblike duhovnosti, veliko od njih je iskalcev in se duhovno hranijo zelo razširjeno pop religioznostjo. Tudi oni nam postavljajo vprašanja in so izziv za konkreten duhovni in medkulturni dialog. V času globalnosti, globalnost bi opredelil kot živeti v soodvisni resničnosti ali kot da ponovim besede, ki smo jo že slišali, smo nekje, imamo, gradimo, živimo novo kozmopolitsko identiteto in ta zavest soodvisne resničnosti, ko se fizične razdalje manjšajo, ko smo vse bolj odvisni drug od drugega in ko drug drugega lahko globlje in bolj celotno začutimo, mora tudi Cerkev postati romarica na poti dialoga v iskanju zaveze življenja. To bo lahko postala le na skupni ekumenski in medreligijski poti dialoga, ko bo pripravljena skupaj z drugimi svetovnimi verstvi in vsemi pozitivnimi sekularnimi, tako filozofskimi kot humanističnimi izročili, braniti in utrjevati dostojanstvo človeške osebe, skupaj uresničevati osnovna etična pravila, kot so spoštovanje do življenja, resnicoljubnost, pravičnost in solidarnost in ko bo skupaj z drugimi skrbela za ohranitev narave, vsega stvarstva in kozmosa. Tako bo pripomogla, da se bo uresničil vesoljni in vseobsegajoči šalom, mir in blagoslov na Zemlji vsem ljudem.

Na koncu ne bom rekel amen, ampak še lep in prijeten dan in lepo druženje.

Vseslovensko srečanje na temo medgeneracijski dialog je potekalo 5. julija 2012 v državnem zboru. Pripravila ga je Komisija državnega zbora za odnose s Slovenci v zamejstvu in po svetu. Besedilo je iz magnetograma državnega zbora.