Matejka Grgič
Vloga Slov.I.K. pri povezovanju mladih
Matjaž Merljak
Dr. Matejka Grgič je na letošnjem vseslovenskem srečanju predstavila uspešnost slovenskega izobraževalnega konzorcija (Slov.I.K.) na področju povezovanja mladih v Italiji. Slovenski izobraževalni konzorcij je organizacija, ki je na temu področju zelo veliko naredila in povezuje mlade ne glede na politično prepričanje in vsebino, s katero se ukvarjajo.
Moja naloga, kot ste slišali, je danes ta, da vam predstavim Slov.I.K. - Slovenski izobraževalni konzorcij in njegovo vlogo, torej primer dobre prakse na področju združevanja mladih. Ne bom začela z zgodovino in z drugimi podatki o ustanovitvi, članstvu in poslanstvu. Vse to si danes lahko preberete na naših spletnih straneh. Posredovati pa vam želim nekaj tistih informacij, ki vam jih nobena spletna stran pravzaprav ne more posredovati.
Začela bom pri združevanju mladih, o čemer se tudi pri nas v Italiji, pa ne samo v slovenskih krogih, veliko govori. Res je, mi združujemo mlade, pri nas se mladi srečujejo, in upamo, ustvarjajo trajne vezi sodelovanja med sabo. A druženje samo po sebi ni ne cilj ne zadostni razlog za naš obstoj; to po čemer želimo biti na Slov.I.K.-u prepoznavni so naše vsebine in naše metode dela. Pri nas dijaki in študenti, o katerih se danes pogovarjamo, pridobivajo dodatna znanja, ki niso vključena ali so le obrobno vključena v šolske in univerzitetne programe. Uvajamo jih v samostojno, kar seveda ne pomeni nujno individualno delo. Uvajamo jih v nenehno poglabljanje in ne le kopičenje vsebin. Spodbujamo njihovo razmišljanje, njihovo kritičnost, ki pa ne sme biti nek moderen izraz neke nedefinirane mladostne sle, ampak mora vedno izhajati iz znanja, poznavanja in razmišljanja.
A vse to še ni bistvo našega dela. Znanja z različnih področij, multidisciplinarnost, smisel za samostojni pristop in timsko delo lahko dijaki in študenti osvojijo tudi drugod. Najbrž bi nas, če se smem malo pohecati, stalo manj kadrovskih in finančnih naporov, če bi dijake in študente enostavno s štipendijami podprli, da bi študirali na kakšnem prestižnem kolidžu, s katerim itak nihče od nas ne more konkurirati.
Mi pa se razlikujemo po tem, da svoje programe, ne samo tiste za dijake in za študente, o katerih se danes tukaj pogovarjamo, ampak tudi programe, ki so namenjeni kadrovskemu izobraževanju, izvajamo z jasno določenim ciljem: zagotavljati rast in razvoj človeških virov slovenske narodnostne skupnosti v Italiji.
Pri nas na Slov.I.K.-u dosledno ne govorimo o ohranjanju in o obstoju. Pri nas obstajajo klopi v predavalnicah, slike na stenah, table, tehnološki pripomočki in pazimo, da jih seveda lepo ohranjamo. Ljudje pa pri nas rastejo in se razvijajo. Naš cilj je, da bodo ti danes mladi ljudje pojem osebne rasti in razvoja nekega dne prenesli v ustanove in podjetja, v katerih bodo zaposleni in bodo s tem zagotovili rast in razvoj tudi skupnosti, ki danes vlaga v njihovo vzgojo in izobraževanje.
Na tem mestu, spoštovani, bi rada izpostavila pojem vzgoje, ki ga prepogosto enostavno nadomeščamo in enačimo s pojmom izobraževanja. Pa vendarle to ni isto. Če bi iskali samo izobražene ljudi, bi jih danes našli kolikor bi jih želeli, kjerkoli in kadarkoli. Mi pa želimo ljudi, ki poznajo stvarnost, iz katere izhajajo, a ki so hkrati odgovorni, zreli, radovedni, živahni, vedoželjni in ambiciozni, zase in tudi za skupnost, ki ji pripadajo. Obenem pa moramo in želimo upoštevati tisto, na kar so nas opozarjali že stari Grki, najvišja stopnja znanosti in vednosti, največja modrost je spoznati samega sebe, vse ostalo izhaja od tod.
Posebno vprašanje pri nas je seveda vprašanje jezika, pa ne v smislu kake fascinantne ljubezenske predanosti do materinščine in že omenjenih teženj po ohranjevanju, ki so same sebi namen. V okolju, kakršno je naše, je naloga vzgojne in izobraževalne institucije tudi ta, da spodbuja, tudi s konkretnim ustvarjanjem, potrebe, rabo živega in vsakodnevnega pogovornega jezika, tudi na področju posameznih strok. Dijaki, ki prihajajo k nam pogosto, prepogosto vedo o Prešernu in Cankarju toliko kot absolventi slovenistike, poznajo zgodovino jezika, palatalizacijo, črkarsko pravdo, Toporišiča, potem pa obmolknejo, ko morajo v slovenščini razložiti, kaj se učijo v avtošoli, katere izvide so opravili v bolnišnici, kateri kabel potrebujejo za katero vtičnico na računalniku ali katero pričesko si je nazadnje omislila njihova frizerka. Da o javnem nastopanju raje ne govorimo.
V takih pogojih si težko predstavljamo, da bodo lahko nekega dne ti dijaki in ti študenti jezikovno enakovredni sogovorniki svojih kolegov v osrednji Sloveniji ali drugod v zdomstvu in zamejstvu. Zato potekajo vsa naša predavanja v slovenščini, z izjemo dve ali treh srečanj letno, ki jih organiziramo v italijanščini ali angleščini s simultanim prevajanjem.
Poleti pošiljamo dijake na poletne šole v Slovenijo, ravno v teh dneh poteka v Ljubljani mladinska poletna šola slovenskega jezika, ki jo obiskujejo tudi naši dijaki, ali pa na druge strokovne poletne šole slovenskih univerz in fakultet. Spodbujamo študij v Slovenji, ne samo zaradi študija samega, ampak zaradi življenja v okolju, kjer je raba današnjega slovenskega jezika v konkretnih vsakodnevnih okoliščinah nujna in ne le možna.
Jezik študija se nam zdi v končni fazi manj pomemben. Nekoč so vsi študirali v latinščini, še prej so Rimljani, ki so doma govorili latinsko, hodili študirati v Grčijo, danes je akademska "lingua franca" angleščina. A naša naveza s Slovenijo mora biti predvsem življenjska, ne samo študijska ali folklorna. Še najmanj seveda samo formalna ali finančna. Sicer se bo Slovenija s svojim jezikom in kulturo, in na tej točki, ko govorim o kulturi ne mislim na umetnost, ampak mislim na kulturo življenja, na prehrano, obleko, bivanjske navade, estrado in vse kar spada zraven, ta Slovenija se bo od našega namišljenega središča oddaljila. Mi bomo jedli samo italijansko hrano ob samo italijanskih urnikih in samo po italijanskih navadah, poslušali bomo samo italijanske popevkarje in brali samo italijanski rumeni tisk, svoje slovenstvo pa bomo ohranjali kot zanimiv eksotičen dodatek, ki prav pride ob kresovanju, obletnici spomenika ali 8. februarju. To je ta težava z ohranjanjem slovenstva, da nekega lepega dne ni več kaj ohranjati.
Zato smo se na Slov.I.K-u odločili, da stopimo na drugo pot, na pot rasti in razvoja in da v to vlagamo svoje energije, tisti seveda, ki na Slov.I.K-u delamo in vsi tisti, ki nas pri tem podpirajo. Delamo počasi in vztrajno, mi delamo na dolgi rok, delamo z majhnimi skupinami dijakov in študentov in se ne bahamo s številčnostjo, ker naši dijaki in študenti niso samo številke, so ljudje. Hvala.
Vseslovensko srečanje na temo medgeneracijski dialog je potekalo 5. julija 2012 v državnem zboru. Pripravila ga je Komisija državnega zbora za odnose s Slovenci v zamejstvu in po svetu. Besedilo je iz magnetograma državnega zbora.
