Znanstvena presoja medgeneracijskega dialoga med rojaki

| 05.09.2012, 06:49 Matjaž Merljak

Medgeneracijski dialog in prenos dobrih praks bo boljši in učinkovitejši z dobro znanstveno spremljavo. ZRC SAZU je skupaj z uradom Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu organiziral na to temo tudi mednarodno znanstveno konferenco. Kaj več o rezultatih srečanja, je na vseslovenskem srečanju spregovorila prof. Marina Lukšič Hacin.

Naslov mojega prispevka je znanstvena presoja medgeneracijskega dialoga pri Slovencih v zamejstvu in po svetu, pri čemer bom dala večji poudarek na znanstveno presojo kot na samo situacijo med Slovenci po svetu, ker o tej je bilo že veliko govora in še več bo. Moj namen pa ni z vami znanstveno razpravljati o globinah znanstvenih poznanj in diskurzivnih dilemah, ki se odpirajo okoli tega, o jezikovnih zapletih in definicijah, ampak je izluščiti nekaj spoznanj, nekaj dejstev o medgeneracijskih odnosih v družbi, ki se mi zdijo zelo pomembni, da jih imamo pred seboj danes, ko bomo govorili o razmerah in odnosih med različnimi generacijami med Slovenci, ki živite po svetu.

Ta dejstva bom skušala osvetliti s širše perspektive v smislu, kako širši, družbeni kulturni socializacijski konteksti definirajo medgeneracijski dialog, najprej v tako imenovanih večinskih družbah in potem, kaj to šele pomeni, ko razmišljamo manjšinske in izseljenske prostore. V sami znanosti je paradigma medkulturnega dialoga vezana na dejstvo, da smo si seveda ljudje v družbi, kulturi različni. In glede na te razlike nas potem znanstveniki različnih disciplin družijo v skupine in pozabljajo, da smo si različni in nas delajo podobne in v temu smislu tudi v generacijskih perspektivah.

Seveda se potem znanstveniki vprašamo, če govorimo o generacijah, kaj pa potem so generacije, kaj sploh ta pojem pomeni. In če boste pogledali v znanstvene razprave boste videli, da lahko ta pojem pomeni marsikaj. Če govorimo o zgodovinskem smislu, potem nas ta zadeva usmeri na tako imenovane XY generacije, če hočete, ker vsi ljudje od tega do tega leta rojstva cca. deset do petnajst let smo ista generacija tja do smrti. Če govorimo na način kot je recimo bil pozdravni nagovor predsednika Državnega zbora, dr. Gregorja Viranta potem nas lahko ta razprava usmeri na razmislek staranja družbe in na to, da je populacija upokojenih čedalje večja, da je vse več starejših ljudi, ki vstopajo v tako imenovano tretje življenjsko obdobje in v razmislek o njihovem družbenem pomenu.

Kot tretji primer in kot najpomembnejši za današnje srečanje bi pa vendar jaz izpostavila posebno populacijo, to je populacijo mladih, ki se pravzaprav veže na teorijo socializacije, na dejstvo, da človek, ko se rodi se mora najprej ukulturiti, učlovečiti, odrasti in šele potem nastopi kot polnopravni član družbe. In ta populacija ljudi, ki jih mi združujemo v pojem otroci in mladina, so na nek način nepolnopravni člani družbe, v kateri živimo in preden dosežejo polnopravnost v tako imenovani moderni družbi morajo preživeti kar dolg proces, dvajset let najmanj. Danes znanstveniki govorimo o tem, da se meja biološkega otroštva niža, se pravi, da ljudje biološko zrelost, sposobnost reprodukcije rojevanja imamo veliko prej, kot so jo imeli ljudje v zgodovini pred nami, medtem ko se socialno otroštvo podaljšuje. Kaj to pomeni? To pomeni, da znotraj družbe, v kateri živimo, so se razmere tako zapletle, da mladostnik potrebuje še krepko adolescenčno obdobje, da je sposoben vstopati v družbo kot polnopravni član. Včasih je bila to polnoletnost, danes če gledamo skozi vidike finančne samostojnosti vemo, da ta doba sega še krepko v dvajseta leta, sploh če to povežemo še z izobraževalnimi postopki.

In ta razkorak se v moderni, postmoderni družbi med biološko zrelostjo človeka in socialno zrelostjo zelo povečuje. In to pravzaprav še zaostruje razlike družbene razlike v statusih med populacijo, ki smo že onkraj meje in smo polnopravni člani te družbe in populacijo tistih ljudi, ki jih pravzaprav potiskamo v skupino, ki jo moramo vzgojiti in o tem bomo danes govorili.

Populacija, o kateri bomo govorili je potencial prihodnosti, pa vendar so to ljudje, so to naši potomci, ki jih moramo po naših predstavah in predstavah socializacijske teorije vzgojiti, naučiti, da bodo znali, če hočete tudi, kako živeti slovenstvo ali pa tudi ne. Odgovori na to vprašanje so različni.

Socializacijska teorija v temu trenutku govori pogosto o konfliktu med generacijam, do katerega pride v puberteti. Se pravi, v povezavi s socializacijsko teorijo srečujemo pojme vzgoja, družina, starši, otroci in puberteta. O puberteti, ki se zdaj podaljšuje govorim zato, ker to je zelo pomemben proces. Najpogosteje, sploh v Sloveniji, ljudje ta proces priznavamo in pravimo, to je zelo težko obdobje, ko so otroci, mladina v krizi, ker odraščajo. To je zelo komplicirano, v teh identitetnih težavah, redko pa priznamo, da je to dvojni proces, namreč hkrati ko naši otroci odraščajo, postajajo odrasle osebe, moramo dozorevati tudi starši oziroma odrasli, ki te novoprihajajoče člane sprejemamo.

In na ta drugi del pogosto pozabimo, čeprav pravzaprav je naša največja odgovornost, da bi prav za ta del poskrbeli, se pravi da bi medgeneracijski odnos nadgradili z njegovim dozorevanjem, v smislu odpiranja prostora alternativam mladim generacijam za nove načine izražanja in življenja v družbi, tako v širši družbi kot potem v manjšinskih in izseljenskih skupnostih. Kaj to pomeni? Namreč, ta konflikt, do katerega - vsi ga poznate, ki imate otroka - do katerega v družinah prihaja, je močan že v vsakdanji družbi. Ko to vprašanje prestavimo v manjšinske izseljenske kontekste, je zadeva še veliko bolj zapletena; poleg tega privatnega medgeneracijskega konflikta je pravzaprav izziv, ki ga ponuja heterogeno večinsko okolje, kjer so otroci del manjšinskih družb in jim okolje ponuja veliko več alternativ tako glede etničnih identitet kot drugih skupinskih pripadnosti, naj si bo poklicnih verskih in se pravi to okolje veliko bolj heterogeno in je zato za samo družino in ožjo skupnost veliko večji izziv, kako otroke na, dovolite mi uporabiti izraz, demokratičen način vpeljati v odraslo družbo. Kar kako govorimo pravzaprav o slovenski identiteti, kako tej novi mladini, ki je na nek način drugačna od tega, kakršni smo bili mi, ko smo bili mladi, kako jim omogočiti, da bodo svoje identitete, svoje skupinske pripadnosti živeli na drugačne načine, kot jih živimo mi, pa jim bomo vseeno priznali, da so to tisti pravi načini, ki vendarle reproducirajo, če hočete, slovenstvo.

To je zelo pomembno zato, ker smo odrasli tisti, ki imamo kot sociologi pravimo, družbeno moč. Mi smo tisti, ki posedujemo, ki imamo vloge in statuse. Ne govorim o politiki, govorim o vsakdanjem življenju in o družbi, ki nam daje družbeno moč v relaciji do mladine, ki postopno prihaja v naše okolje. In ker imamo, ker smo mi tisti, ki imamo družbeno moč smo mi tisti, ki imamo večjo odgovornost pri iskanju možnosti, da se te medgeneracijske razlike ne bodo razvile v konflikt ampak v dialog. Ker močnejši mora biti hkrati tudi odgovornejši, ker on je tisti, ki poseduje vzvode in mehanizme.

Ko govorimo o medkulturnem dialogu in njegovih možnostih, torej mislim da je, če nočemo da se razvije v konflikt in odhajanje mladih, bistveno, da se zavedamo, da moramo najprej priznati, da smo mi odrasli tisti, ki posedujemo družbeno moč in da se zavedamo, da iz tega izhaja večja odgovornost za odnose in razmerja, ki se izpostavljajo v skupnostih v katerih delujemo. Da nadgradimo odraslost, starševstvo, v smislu zrelega mentorstva, ki ne pove, kaj je prav ampak odpira prostore za nove načine izražanja, nove mehanizme, nove nosilce izražanja nam znanih skupinskih identifikacij. Ki odpira mladim možnosti, da izbirajo svoje poti in svoje nove alternative pa tudi, če jih mi ne poznamo ali se jih morda včasih celo bojimo. In to je zelo težko, mislim da je to eden največjih izzivov odraslega človeka, tako ko govorimo o starševstvu kot, ko govorimo o nekemu poslanstvu tistih nosilcev skupinskih identifikacij, ki delujete znotraj manjšinskih in izseljenskih prostorov, ker ne veš, če je prav, ker ti je tuje, ker je neznano, hkrati je pa samo pot, da mladim damo možnosti, da izbirajo drugače, da izbirajo svoje poti, da delajo drugače in da se upremo skušnjavi, da bi uporabili, zlorabili moč, ki jo imamo. Osebno mislim da je samo ta pot prava in tista, ki bo še kdaj pritegnila mlade nazaj v naše druženje.

Opisane razmere so seveda kot sem rekla obvezna sestavina moderne družbe, takšna ali drugačna tudi postmoderne, še bolj begajoče, raziskave pa kažejo, da se ti konflikti v izseljenstvu in manjšinstvu še bolj izpostavijo, tukaj pa tudi zaradi političnih situacij. V različnih državah je seveda situacija različna, to veste vi, vezana je pa tudi na položaj, ki ga imate v državi, v kateri živite, ker s tem je vezano tudi vprašanje: ali so potomci Slovencev po svetu v družbi, v kateri živijo, v državi v kateri živite, prijazno sprejeti ali so del stigmatizirane populacije. Živeti s stigmo kot otrok je težko in stigma je drugi socializacijski odgovor, zakaj morda nekateri otroci bežijo od manjšinskih pripadnosti. To je pa dejstvo, ki ni samo v naših močeh, mi lahko skušamo razmere peljati v smeri relativizacije blaženja moči, ki jo stigma ima, ki jo diskriminacija ima, vsekakor pa je tukaj veliko večji pomen države Slovenije na bilateralni ravni, da skuša v mednarodnem merilu dvigati ugled slovenske države in slovenske identitete.

Se pravi, to presega naše individualne moči, vaše društvene moči in pravzaprav seže na raven države kot mednarodno pravnega subjekta in na njene uspehe. No mislim, da pravzaprav saj smo na dobri poti.

Se pravi, če povzamem kaj je pri medgeneracijskem dialogu bistveno. Bistveno je, da se zavedate, da se veže na potencialno možnost medgeneracijskega konflikta in da to je nujna obvezna sestavina vsakega družbenega odnosa. Nič niso to posebne okoliščine, to doživljajo vse skupine, vse družbe, vse kulture. Vprašanje je samo, koliko zaostren in intenziven je kontekst, v katerega ste vpleteni, po tem pa se razlikujejo situacije.

In drugo kar bi vam pravzaprav še enkrat ponovila je, da če hočemo, da se kar se le da izognemo konfliktu in gremo v smeri dialoga, je nujno, da prepoznamo in priznamo, da moramo delati tudi na sebi, da smo mi tisti, ki posedujemo moč, da smo mi tisti, ki smo odgovorni, da mentorsko ravnamo in mladim odpiramo možnost in prostore za nove izvire, za nam neznane alternative. Da oni lahko določene stvari živijo na svoj nov, nam drugačen način.

V primeru Slovencev po svetu to pomeni, da mladi, vaši potomci, svoje slovenstvo čutijo, izražajo in živijo na nove, sebi lastne načine, ne pa na načine kot si to želimo mi.

V tej luči smo lansko leto v sodelovanju z Uradom za Slovence po svetu, v zamejstvu in po svetu, Inštitutu za narodnostna vprašanja in našim in inštitutom za slovensko izseljenstvo in migracije ZRC SAZU organizirali dvodnevno konferenco Generacijske razlike kot izziv za izseljenske in zamejske skupnosti v primerjalni perspektivi in jaz bi vam samo na hitro povzela nekaj spoznanj, ki se mi zdijo v luči mojega govorjenja, predavanja ključne.

Prvo spoznanje je da temeljne zadrege in poudarki v teh skupnostih, manjšinskih skupnostih na takšen ali drugačen način so povezane z zadregami kaj z jezikom, kako s slovenskim jezikom, kaj z identiteto, kaj je slovenstvo in kako vzpostaviti medgeneracijski dialog in se izogniti konfliktu, ki povzroča, da mladi odhajajo. Bistvene ugotovitve so že objavljene na straneh Urada za Slovence po svetu in jaz bi povzela samo štiri najpomembnejše; prvič, slovensko identiteto je potrebno interpretirati in na vseh nivojih promovirati širše, in sicer v smislu da naj izključno ne temelji na spoznavanju slovenskega jezika, temveč naj se prepoznava in dovoljuje tudi kot dvojna ali celo transnacionalna, kozmopolitska ali sestavljena identiteta, ki obsega še nešteto drugih možnosti oblik izražanja.

Drugič; mladi pripadniki slovenske skupnosti z dvojno sestavljeno transnacionalno identiteto lahko predstavljajo za Slovenijo in državo, v kateri živijo, poseben potencial, ki ga je potrebno prepoznati in v najrazličnejših oblikah sodelovanj tudi podpreti.

Tretjič; zavedanje o medgeneracijskih razlikah je pomembno za razvoj narodnih skupnosti. S pomočjo Slovenije se naj podpirajo še posebej tisti projekti, ki vzpodbujajo sodelovanje oziroma komunikacijo med mlajšo in starejšo generacijo.

Pri čemer se daje poudarek tudi na prenos izkušenj starejše na mlajšo pa vendar tudi na učenje starejših od mladih. Se pravi, da je ta proces dvosmeren, krožni proces in ne enosmeren, kjer mi vemo, kaj je prav in učimo v eni smeri.

In četrtič; medgeneracijski dialog versus konflikt mislim, da je za ohranjanje slovenstva med vami Slovenci po svetu tako pomemben, da bi ga bilo potrebno verjetno še nekaj časa intenzivno podpirati in tudi spremljati, tako da upam, da bo še kdaj na programu v pomembnih zasedbah, kot smo danes tukaj. Najlepša hvala.

Vseslovensko srečanje na temo medgeneracijski dialog je potekalo 5. julija 2012 v državnem zboru. Pripravila ga je Komisija državnega zbora za odnose s Slovenci v zamejstvu in po svetu. Besedilo je iz magnetograma državnega zbora.