„Slomšek je naš patron...“

| 25.09.2012, 14:44 Jože Bartolj

Kar naprej se srečujemo s slabimi novicami in o tem tudi največ govorimo. Pa tukaj ne mislim samo na politiko. V preteklem tednu je kar dvakrat tekla kri. Tako je na dolenjskem zaradi zemljiškega spora pod streli padel nič krivi geodet, v sredo je strelec v Kranju obračunal s sorodniki in si kasneje sodil še sam...??!! Nasilje narašča.

Kaže kot bi si človek kupil pištolo in grozil že, če je nervozen. Ko pa mu zavre kri, jo le še nabije in išče koga bo ustrelil. Brez misli naprej. Oči mu zalije kri in besa ne zna več krotiti. Zakaj? Za nekaj metov lastnine, za nekaj napačnih besed... Tudi samomori so postali spektakularni. Z avtomobilom po avtocesti v nasprotno smer. Ne razumem, kako je mogoče, da če nekomu ni sveto lastno življenje, da mu ni mar za nedolžnega, ki se je znašel v napačnem trenutku na napačnem mestu, v avtomobilu nasproti.

Vrednote kje ste?

Vse to kaže na obupno pomanjkanje vrednot. Življenje ni več vrednota, miroljubnost ni več vrednota, potrpljenje, prijaznost, ljubeznivost, kultura sobivanja... niso več vrednote. Človeško dostojanstvo je v takem primeru le še črka na papirju, mi pa osupli gledamo okoli in ne najdemo več pravih besed.

V tak svet pa vendarle sem in tja posveti kak žarek upanja. Zgled prvega slovenskega blaženega škofa Antona Martina Slomška, ki je godoval 24. septembra tudi po 150 letih še vedno navdihuje. Hkrati pa v našo večkrat temno sedanjost vnaša nekaj optimizma. Zakaj?

Slomšek je gotovo zaslužen za to, da smo Slovenci ohranili Maribor in Štajersko, saj je imel prenos škofijskega sedeža iz Št. Andraža v Labotski dolini, tudi svoj narodnostno politični pomen. A vendar bi bilo krivično do Slomška, če bi mu priznali samo to zaslugo o kateri so nas politiki večkrat spominjali v zadnjih dneh. Veličina tega človeka se odraža še na mnogih drugih področjih.

Vzornik blaženi Slomšek

Slomšek je bil predvsem človek vere. In danes nam vere primanjkuje, prav tako pa v javnosti nima pravega pomena. Vse kar je blaženi Anton Martin delal med ljudmi, je imelo za sabo jasno versko noto. Poleg tega, da si je zadal cilj, je vedno razmišljal tudi o tem, kako ga doseči. Slomšek nas lahko nauči, kako pomembno je, da ima človek v sebi stanovitnost in da naredi vse, da postavljene cilje uresniči. V času v katerem živimo namreč vse prevečkrat slišimo, da nekaj ni mogoče iz takega ali drugačnega vzroka. Namesto da bi se potem trudili da najdemo poti, se nam je lažje ustaviti in obupati...

Poleg tega, da je bil Slomšek človek vere in jasnega prepričanja, je njegova naslednja vrlina domoljubje. Ne nacionalizem, saj je vsakemu narodu priznaval njegove pravice, a vendar je tudi za svoj narod pričakoval in zahteval enako. In ni se ustavil. Na njegovih idejah je zrasla Mohorjeva družba, ki je Slovence naučila brati. Ja, prva slovenska založba ni Slovenska matica, kot nekateri zmotno navajajo. Mohorjeva je! In Slomšek ima pri njej častno mesto.

Slomšek se je v svojem času jasno zavedal, da bodo k dvigu slovenske kulture, jezika in omike, knjige bistveno pripomogle. Ali se ne bi morali tudi mi danes zavedati, da ta naloga še ni dokončana? Le sredstva so se spremenila. Pred nami so elektronski mediji, ki čakajo, da se bo jasna in odločna beseda v Slomškovem duhu, razširila tudi z njihovo pomočjo. Slomšek bi se knjig prav lahko ustrašil, kot se prenekateri med nami (predvsem starejši) boji naprimer interneta. A vendar so nam vsa ta sredstva dana, da nam služijo in da služijo za dobro.

Domoljubje pozabljena vrlina

Naj se še nekoliko vrnem k Slomškovemu domoljubju, ki se je izražalo tudi z veliko skrbjo za materni jezik. Kljub temu, da je bil cesarski, se pravi avstrijski, šolski nadzornik, si je dosledno prizadeval, da bi učitelji na slovenskih ozemljih, otroke učili v jeziku, ki ga ti razumejo. V ta namen jim je napisal tudi nekaj učbenikov in veliko pesmi, ki se pojejo še danes, če omenim samo tisto o Veselem hribčku. Ta nasploh priča o tem, da Slomšek ni bil kak zapet intelektualec, z glavo v oblakih, daleč stran od realnega življenja in človeških težav, ampak da je zrasel iz tega naroda iz kmečkih, preizkušenih korenin.

Prav teh korenin pa se premalo zavedamo. Včasih se zdi, da si želimo najti rešitve naših problemov daleč stran od nas, na domača „zdravila“ na katera so prisegali naši predniki, pa vse prevečkrat pozabljamo. Še več, celo preziramo jih, saj so večkrat prežeta s krščanstvom. Odpuščanje in sprava, sta taki besedi, ki bi lahko ozdravili naše večkrat bolne medsebojne odnose. Slomšek je zapisal, da je „domovina naša ljuba mati“ in da smo si „dolžni biti med seboj kakor dobri otroci“ ter si „pomagati med seboj k sreči domovine in vsakega prebivalca“.

Začeti moramo pri sebi...

In če se nam zdi, da je splošno nezadovoljstvo s stanjem okoli nas, zastrupilo ozračje do te mere, da nam je življenje težje, potem nam Slomšek pritrjuje, saj pravi da „nezadovoljnost naredi ljudi nesrečne.“ Nadaljuje, da smo ljudje nezadovoljni, če sami ne vemo kaj pravzaprav hočemo, če se prepuščamo razvadam in odvisnostim vseh vrst. „Pritoževati se čez slabe čase in hudobne ljudi je lahko, popraviti pa jih je težko, če pri sebi ne začnemo.“

In tukaj je svetniški ključ, ki nam ga prvi slovenski blaženi polaga v našo ključavnico srca. Priča o tem, da je velika narodova moč, če se skupno zavzame zase, za svoje cilje, za jezik in splošno kulturo odnosov. Iz tega raste njegova samozavest. Iz tega konec koncev rastejo svetniki, naši svetli vzorniki. Ne pozabite, da smo poklicani, da jim sledimo, danes, tukaj v svojih družinah, na svojem delovnem mestu, v okolju kjer živimo. Če bomo to počeli, se nam ni treba bati za narodno prihodnost in prav tako tudi za to ne, da med nami ne bi bilo dovolj optimizma in veselja do življenja.