Glas vpijočega v puščavi, ali kaj lahko naredi razumen v množici zaslepljenih?

| 12.09.2012, 08:29

Kadar gre zares je kar naenkrat zelo pomembno komu sledite in zato je eno najpomembnejših vprašanj na katerega bi bilo dobro, da si dandanes odgovorite, komu zaupate? Od tega je namreč odvisna vaša prihodnost in prihodnost vaših otrok. Verjetno vas ni potrebno prepričevati, da smo v časih, ko zares tudi gre.

Če poenostavimo ekonomijo na raven gospodinjstva, kot je to nekoč storila Margaret Thacher, ki je Veliko Britanijo prevzela v gospodarskem razsulu, zapustila pa jo je kot eno finančnih prestolnic, je lahko naslednja njena izjava zelo sodobna; „Lahko rečete temu fiskalna odgovornost, ženska bi temu rekla dobro vodenje gospodinjstva.“.

In res, kdo doma ne naredi načrta, ki predvideva prihodke in izdatke in se nato odloči koliko in za kaj bo potrošil denar?

No, „slovensko gospodinjstvo“ trenutno vsako leto samo za to, da lahko plača vse izdatke, mora zadolžiti za milijardo in pol evrov. Že letos so začela zapadati posojila, ki smo jih najemali v preteklih letih, prihodnja leta jih bo še več.

Tako je od vas odvisno, ali boste nasedali zgodbicam, s katerimi, kot včasih z zastavicami ob cesti, mahajo že desetletja, o razsipanju s Falkonom na primer, ki je res stal 35 milijonov, ali pa boste to številko trezno primerjali z dejstvom, da 35 milijonov predstavlja zgolj deset odstotkov mesečne mase plač v javnem sektorju. Seveda ne zagovarjam razsipanja, toda to ne pomeni, da bom nasedal populizmu. Simpatično mahanje tako počez nima nič opraviti s trezno analizo.

Ob vsem kar opazujete si morate odgovoriti, ali verjamete politiku, ki vas opozarja, da je stanje resno, ali tistemu, ki se tem opozorilom posmehuje? Zaupate novinarju in medijski hiši, ki vas prepričuje, da, na primer, vpis fiskalnega pravila v ustavo ni nujen? Poglejmo nekaj dejstev:

Deseti april 2012; Janković in Pahor zadovoljna s soglasjem glede vnosa fiskalnega pravila v ustavo - poprečna zahtevana donosnost na slovenske desetletne obveznice je 5,76 odstotka.

Petindvajseti maj, donos na slovenske obveznice pade na 5,38 odstotka.

Četrti junij, Janković: Fiskalno pravilo je "ad acta".

Deveti junij; novi predsednik SD Igor Lukšič; „Z mojo izvolitvijo je dokončno pokopana možnost zapisa zlatega fiskalnega pravila v ustavo.“

Devetega julija gre donosnost na slovenske 10-letne obveznice v višave in znaša 7,19 odstotka.

Zaupate objektivnosti novinarja in medijski hiši, ki jo predstavlja, ko politikom, ki nasprotujejo vnosu fiskalnega pravila v ustavo ob teh dejstvih, ne zastavi vsaj kakšnega neprijetnega in strokovnega vprašanja?

Še več, tisti, ki dnevno zatrjujejo, da vse skupaj ni nič posebnega, premorejo celo pobalinstvo, da je za slabšanje bonitetnih ocen kriv predsednik vlade, ki si na vse kriplje prizadeva opozoriti na resnost situacije.

Ali zaupate sindikatom, politikom, celo nekaterim ekonomistom, ki vas prepričujejo, da vlada dela velikansko, če ne kar usodno napako, ko zgolj zateguje pas, nič pa ne naredi na področju novega zagona. Pa res ni potrebno biti strokovnjak, da postaviš vprašanje; „S čim pa?“

Da mnogim državljanom ni jasno, kako zares res gre, da je državna blagajna prazna in da resnično kmalu ne bo več za plače v javnem sektorju nekako še razumem, bi pa to pričakoval vsaj od tistih, ki jim je zaupana oblast, ali pa zaupan nadzor nad njimi.

V odličnem komentarju novinarja časopisa Finance, Uroša Urbasa smo lahko te dni prebrali: „Četudi bomo kdaj spet imeli bencinske bone in prazne hladilnike, bomo vseeno vztrajali pri veri v naše preroke mencingerje, štruklje in semoliče. In za nas bo največja mednarodna tema, v kateri bomo dokazovali pronicljivost svojega intelekta, ali ima neki kardinal otroka ali ne.“

Zaradi črnogledih napovedi veljam za pesimista, jaz bi rekel, da sem realist, toda kljub temu sem poln upanja za dan po tem. Tisti dan D, namreč prihaja in moje misli so usmerjene tja. V letošnjem poletju sem se lotil zajetnega čtiva z naslovom Propad civilizacij. Knjiga dr. Diamonda je v marsičem dodatno podkrepila moje prepričanje o zatonu neke dobe, toda hkrati mi je dala tudi veliko goriva za optimizem. Z največjimi težavami se bodo morale namreč soočiti države, ki so izčrpale naravne vire, teh pa imamo pri nas v izobilju.

Je pa pomenljiv odlomek iz omenjene knjige; „...po prvem obisku Washingtona po volitvah leta 2000 mi je (prijatelj) povedal, da imajo naši novi voditelji tako imenovan „90 – dnevni fokus“: govorili so samo o problemih, ki bi lahko povzočili katastrofo v naslednjih 90 dneh.“

Besedilo je zgovorno samo na sebi in komentar seveda ni potreben. Za konec bi še enkrat prosil, da se ob vsaki novici vprašate, ali zaupate novinarjem in strokovnjakom, ki marsikdaj ne zaslužijo tega imena, kajti od tega komu zaupate, je odvisna vaša prihodnost. Da se ne bomo skupaj z Radom Pezdirjem vpraševali, kot se je on v včerajšnjih Financah: „Kaj boste, ko bo konec oktobra zmanjkalo za plače v javnem sektorju, spomladi naslednje leto pa bodo izčrpane vse rezerve? Kaj boste, ko boste ugotovili, da nihče ne bo dal neskončnih milijard za projekte, ki bi rešili to državo? Kaj boste, ko boste ugotovili, da Slovenija ni popek Evrope in da je zlobnim tujcem popolnoma vseeno za vas, celo ne vedo, da obstajate, kaj šele, da bi vas reševali?“

Začel sem s stavkom iz svetega Pisma, tudi končal bom s to knjigo in s stavki, ki veljajo tako za svetno, kot cerkveno oblast; kdor ima ušesa, naj posluša: „Bolje je zatekati se h Gospodu, kakor zaupati v človeka. Bolje je zatekati se h Gospodu, kakor zaupati v poglavarje. Vsak človek me lahko prevara...“