Bomo katoličani stopili skupaj?

| 07.09.2012, 14:21

Pred dnevi je neka gospa v pogovoru na cesti dejala naslednje: »Optimizem, veselje in upanje nekako ne sodijo v današnji čas. Socialna in ekonomska kriza, napoved varčevalnih ukrepov, brezposelnost in vedno večje število socialno ogroženih ljudi, nam ne vlivajo pravega upanja in optimizma. Ljudje se v času krize raje zapremo vase, razmišljamo kako bomo krizi ušli in kako bomo s čim manj pretresi preživeli do naslednjega meseca.« S temi besedami je gospa zaskrbljeno nadaljevala svojo pot.

Slovenski katoličani se danes ne soočamo samo z omenjenim družbenim pesimizmom in manjšanjem kupne moči, temveč tudi s pravim medijskim obračunavanjem z našo Cerkvijo in nekaterimi njenimi najbolj vidnimi predstavniki. Letošnje poletje ni bilo samo eno najbolj vročih v zadnjih letih, temveč tudi eno izmed najbolj vročih za katoličane, ko smo prebirali časopise z naslovi o premestitvi nadškofa Urana, domnevnimi vatikanskimi spletkami in nedokazanimi podrobnosti o zasebnem življenju kardinala Rodeta. Ob tem pa se je za debelimi naslovi časopisov in spletnih portalov vedno bolj razkrivala globoka želja nekaterih sekularnih družbenih skupin po obračunavanju s katoličani v slovenski javnosti. Čeprav avtorji omenjenih zgodb uporabljajo polresnice, preobračajo stavke in nakazujejo na komaj verjetne scenarije, pa si vsak katoličan lahko ob tem zastavi vprašanje, zakaj se to dogaja? Kdo naroča takšne zgodbe? Kakšni so pravi nameni lastnikov in urednikov medijskih hiš v navezavi s političnimi botri? Odgovor na omenjena vprašanje je pravzaprav zelo preprost. V torkovi večerni oddaji na nacionalnih televiziji ga je ubesedil Marko Kerševan, slovenski sekularni religiolog, ko je dejal, da si želi več kritičnega dialoga znotraj katoliške Cerkve. Dobre želje prepričanega ateista in sekularnega religiologa bi bile prav gotovo hvalevredne, v kolikor bi za to željo stali iskreni in dobri nameni. Vendar smo v isti oddaji lahko videli, kaj naj bi za sekularne ideologe pomenil t.i. kritični dialog znotraj Cerkve? Kritični dialog v Cerkvi, ki ga v naši državi pogrešajo in preko medijev vsiljujejo predvsem nasprotniki Cerkve, ni nič drugega kot želja, da bi se katoličani razdelili v med seboj sprte frakcije, se izčrpavali ob vprašanjih, kdo je bolj pravičen in bolj pravoveren, ter se notranje zaposlovali s temami, ki nam jih želijo vsiliti mediji. Gre za teme kot npr. vprašanje celibata, ženskega duhovništva, kontracepcije, razporoke, istospolnih porok itd. Rezultat takšnega kritičnega liberalnega dialoga, po katerem hrepeni Kerševan in avtorji razvpitih medijskih zgodb, bi bila razdeljenost Cerkve, medsebojna sprtost, zmedenost vernikov in prestrašenost. Zato je v današnjem času pomembno, da katoličani na omenjene interese medijev in sekularnih skupin v duhu svetega Pavla odgovorimo predvsem z enotnostjo, molitvijo in dobrimi deli.

Naša zgodovina nas uči, da smo kristjani vedno preživeli takrat, ko smo bili enotni. Povezanost vernikov, duhovnikov in škofov z vstalim Kristusom se je izkazala za najboljši recept in edini način, da smo kot katoliška skupnost rezistirali različnim oblikam nasilja. V letu, ko se spominjamo 60 obletnice zažiga ljubljanskega nadškofa Antona Vovka, smo katoličani pred t.i. »starim izzivom«, ali bomo podlegli medijskem nasilju in zapustili Kristusa in Cerkev, ali pa bomo stopili skupaj in postali podobni našim prednikom, ki nadškofa Vovka niso zapustili in ki so zvesto varovali našo Cerkev? Sami vemo, da enotnosti ni mogoče doseči brez poguma, molitve in zvestobe. Zato je današnja družbena kriza predvsem priložnost, da si kot katoličani med seboj pomagamo, okrepimo medsebojne vezi, se skupaj s svojimi duhovniki in škofi oklenemo vstalega Kristusa, predvsem pa si končno priznamo, da smo katoličani v Sloveniji pod pravim obleganjem s strani borbenih ateističnih sekularistov in se začnemo temu primerno obnašati.

Mnogi katoličani se še danes raje umikamo v navidezno miren svet in se slepimo z besedami, kako se imamo v Sloveniji katoličani lepo. Istočasno pa na drugi strani spregledamo, da se velika večina katoličanov stalno sooča s pojavi zasmehovanja, žaljenja in razraščanjem pravega verskega sovraštva. Odločitev okrožne državne tožilke iz letošnjega aprila, da lahko ljudje javno pozivajo k sovraštvu do naše katoliške Cerkve, se je maja nadgradila z zažigom strunjanskega križa ter se preko poletja nadaljevala z medijsko gonijo zoper Cerkev, kakršne v zadnjih 30 letih še nismo videli. Podatki, da se je v zadnjih 70 letih delež katoliških vernikov v Sloveniji zmanjšal za skoraj 40 odstotkov je zaskrbljujoč in kaže, da v naši državi obstajajo pravi družbeni sistemi za razkristjanjevanje. Ob tem velja omeniti, da se katoličani v začetku novega šolskega leta ne soočamo samo z medijskim nasiljem nekaterih ateistično borbenih medijev in družbenih skupin, temveč tudi s šolskim sistemom, ki je domnevno ideološko nevtralen, dejansko pa ateističen in veri nenaklonjen. Zato je ključnega pomena, da se končno vprašamo, ali je naša šola prijazna katoliškim otrokom, ali imajo v njej možnost, da ohranijo in razvijejo svojo pozitivno katoliško samopodobo, ali pa se prav v šoli vera razgrajuje in izkoreninja iz src otrok?

Človek se ne more znebiti vtisa, da del medijev, kulture in šolskega sistema deluje na sistemu razkristjanjevanja slovenske družbe, v kateri smo katoličani vedno težje ponosni na svojo versko skupnost. Vnašanje predsodkov, sovražni govor, zasmehovanje so pojavi s katerimi se katoličani bolj ali manj stalno soočamo pa naj bo to v družbi, na delovnem mestu ali pa v šoli. Kot primer velja omeniti nedavni dogodek iz ene izmed šol, ko naj se otrok ne bi smel prekrižati pred kosilom. Ali pa na pojav cenzure na področju zgodovine, ko se našim otrokom v šolah že desetletja prikrivajo informacije, da so bili Jurij Vega, Janez Vajkard Valvazor, France Prešern in Jožef Plečnik ne samo vrhunski znanstveniki oz. umetniki, temveč tudi katoličani. Navkljub temu, da se večina učiteljev plemenito posveča vzgoji otrok, pa se lahko ob tem vprašamo, zakaj se v naših šolah otrokom še vedno ne sme povedati, da so jedro naše kulture in nacionalne identitete zgradili prav zavedni katoličani in da naj bodo na to ponosni?

Takšnih in podobnih zgodb je veliko. Pomembno pa je, da ob vsem tem ohranimo mir, svojo vero poglobimo, se povežemo z duhovniki in škofi, predvsem pa ob vsem tem ne pozabimo na dobra dela. Čas socialne krize je čas pomanjkanja in stisk. Dobro srce je v takšnih okoliščinah izrednega pomena in eden od načinov, kako lahko pokažemo, da v nas prebiva vstali Kristus. Ne glede na to, kakšne medijske zgodbe bomo še brali v naših časopisih, bodimo pozorni na potrebe naših bližnjih, obenem pa sredi te družbe ne pozabimo na to, kdo smo, komu pripadamo in zakaj živimo. Izkušnja naše bogate katoliške zgodovine nas uči, da prihodnost vedno pripada Bogu in tistim, ki tudi v težkih časih radi živijo, pomagajo ubogim in so ponosni na svojo vero.