Dovolite praznovati

| 21.08.2012, 14:58 Matjaž Merljak

Praznična dneva sta za nami, spominski dan je pred nami. Prazniki človeka lahko napolnijo s prazničnim razpoloženjem ali pa izpraznijo. Ko sem ob minulem prazniku Marijinega vnebovzetja pogledoval po portalih, sem našel precej prazničnih novic. Tudi zanimiva in bogata praznična intervjuja z redovnicama. Branje me je prijetno obogatilo.

S. Metka in s. Pija sta prepričljivo, z govorico, ki se jo je dalo razumeti in sporočilom, ki je lahko seglo do vseh ljudi - včasih so temu rekli - ljudi dobre volje - povedali, kar so večinoma za praznik poudarjali škofje: smo ranljivi, smo padli, a to ni razlog za odpad od vere in/ali Cerkve.

To branje me je napolnilo, izpraznilo pa me je branje komentarjev, ki so jih pisali bralci in obiskovalci novic o prazniku na različnih portalih. Vem, nič novega. A vsakič znova me presune: koliko gneva, skoraj sovraštva do verujočih, do praznika in praznujočih. Če je praznik, ki je sicer verski, tudi državen, to ne pomeni, da ga mora vsakdo praznovati. Pomeni, da se ga praznuje na celotnem državnem ozemlju, da ima vsakdo možnost praznovanja. Če ne želi, je to njegova odločitev. Ni pa treba zato vseh, ki praznujejo, imeti za zaostale, premaknjene in še kaj bi se našlo.

Mogoče bi se morali ozreti na tuje. V dobi interneta to ni težko. Ob nedavnih olimpijskih igrah sem z veseljem spremljal zapise različnih tujih športnikov na družabnem omrežju Twitter, ki so po uspehih ali porazih izražali svoja občutja in zahvale Bogu, dodali kakšen citat iz svetega pisma, kot: „Hvaležna sem za zmage, še bolj pa sem hvaležna za moj okrepljeni odnos s Kristusom! Naučila sem se zaupati Vanj v celoti“. „Bog je dober.“ „Brez Boga ne bi imel teh uspehov.“ „Talent je darilo od Boga.“

To je le nekaj zapisov. Ti športniki so jih pisali svobodno in brez zadržkov. In niso jih dobili po glavi, nanje nihče ni izlival gnojnice. Celo retvitali so jih, se pravi posredovali naprej.

Športni dosežki in uspehi športnikov navdihujejo ljudi, tako tudi taka sporočila pustijo sled in so nek kažipot. V pravih demokratičnih državah je to, da javno izraziš svoje versko prepričanje, nekaj naravnega, normalnega in pristnega.

Če se mi je pred 21-imi leti zdelo, da je le napočil čas, ko bomo tudi pri nas lahko svobodno živeli, govorili in se spoštovali, ko bomo živeli pod svobodnim soncem, različni, a v spoštovanju različnosti, pa imam občutek, da je narod zelo razklan. Obtožbe, zamere, predsodki, stereotipi ... Deleč od enotnosti. Pa bi bila še kako dobrodošla, krvavo potrebna v prvi vrsti v politiki, da se reši državo, ki je pred 21-imi leti veljala za novo Švico.

Treba bi bilo narediti red in se držati etike, bontona, če že drugega ne. Kdo bo naredil tak red? Tega ne pričakujem od trenutnih političnih voditeljev, politiki so pač politiki. Potrebna bi bila dobra, prava avtoriteta. Včasih so imeli očake, častitljive može, z veliko modrosti. To so bili ljudje, ki so imeli dobro pospravljene predale in red v glavi. Ki so vedeli, kaj je prav in kaj ne in te njihove odločitve so veljale v vseh situacijah. Kaj pa glava našega naroda? Nekako jo imamo. Kako ima pospravljene predale in red v glavi? No, ja. V minulih letih smo lahko marsikaj videli in slišali. Jeseni bomo izbirali novo glavo naše države. Martinova nedelja bo zahtevala trezno odločitev, čas pred njo pa skrbno obdelavo vinograda in trgatev.